ponedeljek, 21. oktober 2013

Naprej v Afriko

Ne, žal se tokrat na pot niso odpravili Landy-i temveč Pajk & co. z nekaj starimi mecami (Mercedesi) in (nujno prisotnim) servisnim vozilom - Toyoto Land Cruiser. Planirana pot mec je enosmerna - do Senegala - do kod bodo dejansko prišli pa bomo videli. Njihove dogodivščine, pripetljaje in težave, ki jih bo zagotovo vsaj toliko kot z Landyi, lahko spremljate na Pajkovem blogu: http://pajk-cruiser.blogspot.com/

A tudi mi pogrešamo Afriko... morda se tja vrnemo v 2014. ;)
nedelja, 19. maj 2013

Ukrajina in Moldavija

Flawa Pawa (dostavljavci rezervnih delov v Francijo) ne zdržijo pri miru. Sicer je res minilo že 3 mesece, odkar smo se vrnili iz Afrike. Kakorkoli, fantje so se odpravili na roadtrip v Ukrajino in Moldavijo ter nazaj, a tokrat ne s Fiatom Uno temveč VW Hroščem. Fiata pač ne voziš nazaj domov, VW pa. :)

Foto: FlawaPawa

Njihov potopis z nekoliko več slikami si lahko ogledate na njihovi spletni strani oziroma na sledečih povezavah:
Ukrajina - Moldavija 1. del
Ukrajina - Moldavija 2. del



sreda, 17. april 2013

Video kompilacija

Zarečenega kruha se največ poje - prejšnji prispevek očitno vendarle ni bil zadnji. :-)

Rok se je potrudil in sestavil video kompilaciji naše poti po Afriki. Za pokušino bo, za kaj več pa... pojdite kar sami v Afriko. ;-)





petek, 29. marec 2013

Povratek vozil iz Afrike

Pred kratkim je prispela ladja z Landy I in II ter Subijem v Genovo. Fante je ob prevzemu pričakalo neprijetno presenečenje izropanih in poškodovanih vozil. Na kratko je to spisek izginulih in poškodovanih stvari:
  • Landy II je zadaj zaleten - najbrž poškodba nevestnega nakladanja/razkladanja,
  • vsem avtom so spraznili kante z rezervnim bencinom (150L bencina vse skupaj),
  • izginili so rezervni deli za avto,
  • izginili so spominki,
  • izginili so noži, antena za CB,
  • izginila so oblačila in obutev,
  • izginilo je orodje - tisto, ki je uspešno servisiralo vsa tri vozila,
  • izginili so tudi kabli za vžig in ostala električna oprema...
Škode je tako za 1000 - 1500 EUR. K sreči so ostali vsaj sposojeni sandtracksi, ki jih lahko vrnemo lastnikom nepoškodovane.

Avtomobili so potovali z ladjo Repubblica del Brasile in vsem ostalim, ki v prihodnje razmišljate o transportu vozila z njo, le-to toplo odsvetujemo. Če smo povsem iskreni odsvetujemo transport vozila s katerokoli Ro-ro ladjo iz Afrike. Če že, potem raje izkoristite kontejnerski prevoz in si prihranite goro skrbi in slabe volje.

To je tudi eden zadnjih prispevkov na tem blogu, saj o Afriki ne gre pisati iz pisarne v zimo odeti Sloveniji. 5houses nas sicer vabijo na novo dogodivščino Bamako Summer (Budimpešta - Tashkent, Uzbekistan), ki med drugim obišče tudi svetovno znani Černobil, a nas rally oblika potovanja ne mika več. So dnevne etape predolge in zmanjkuje časa za oglede ter spoznavanje različnih ljudi in kultur. Nas pa po drugi strani vse skupaj zelo mika v nekoliko počasnejši izvedbi (vsaj pol manj kilometrov dnevno). Morda pa nekoč... ;)
sreda, 27. februar 2013

Objava poti in vabilo na potopisno predavanje

Spletna stran Vroče Afrike je bila deležna še ene posodobitve in sicer je na zemljevidu po novem prikazan Afriški del poti ekipe Landy 3. Vijolične barve na zemljevidu zagotovo ne boste spregledali. :)
Pot ostalih ekip pa je večinoma zelo podobna saj smo večino poti prevozili skupaj oz. po isti trasi.



Druga novica pa je povezana s potopisnim predavanjem "Iz Ljubljane v Bissau" na katerega ste prav vljudno vabljeni. Na predavanju bova člana ekipe Landy 3 predstavila čare Afrike ter večino zapletov in razpletov situacij, ki sva jih bila deležna na najini poti. Predavanje, na katerega je vstop prost, bo potekalo v sredo, 6.3. ob 18h v Multimedijski dvorani Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Zaradi lažje izvedbe prosimo, da svojo udeležbo najavite na: http://doodle.com/gebzypvi4bykm3we

Vljudno vabljeni!
nedelja, 17. februar 2013

Landy II danes v nočnem programu Radia Slovenija 1

Nočni obisk: Rok Belič in Žiga Ravnikar
Ponedeljek, 18.02.2013 ob 00:05

Popravek: posnetek pogovora lahko poslušate na http://tvslo.si/predvajaj/rok-belic-in-ziga-ravnikar/ava2.158969312/

Pred dobrim letom se je skupina šestih off - road navdušencev odločila za udeležbo na dobrodelnem reliju Budimpešta – Bamako; iz Evrope v Afriko. Motivacija je prišla predvsem s prebiranjem potopisnih dnevnikov preostalih udeležencev ter z željo po raziskovanju in avanturah. Te so tudi dobili.
Od roparskega stampeda, med katerim niso manjkale niti mačete, do tehničnih težav ter zaplembe vseh vozil s strani narodne garde. Dirkali so tudi , da bi pomagali lokalnemu prebivalstvu v njihovem domačem okolju. Že v Slovenji so začeli z dobrodelno akcijo zbiranja oblačil, šolskih potrebščin in zdravil, ki so jih odpeljali s seboj in razdelili med domačine ob poti. Pred dnevi so se vrnili v domovino in po polnoči bosta z nami delila izkušnje Rok Belič in Žiga Ravnikar.


Vir: http://www.rtvslo.si/radioprvi/novica/10018

Vljudno vabljeni k poslušanju!

 
sobota, 16. februar 2013

Oprema: kaj odsvetujem

Na poti po Afriki sem, vsaj v hladnejših predelih, spal v spalni vreči Ferrino Nightec 600 Lite Pro. Čeprav je spalna vreča služila svojemu namenu (spal sem) njen nakup toplo odsvetujem iz dveh razlogov:
1. Spalna vreča je nenormalno ozka v primerjavi z ostalimi.
2. Pospravljanje spalne vreče vam bo vsakič vzelo vsaj 10 minut časa, saj jo morate zviti na točno določen način kajti drugače ne gre v vrečko. Kako nepraktično je to si lahko predstavljate, sploh če jo morate pospravljati vsak dan v naglici in na omejenem prostoru.

Spalno vrečo sem tako dnevno pospravljal direktno v nahrbtnik in ne v priloženo vrečko. Da je zaradi tega po nepotrebnem zavzemala več prostora pa nam je vsem jasno.



Najbrž se sedaj sprašujete zakaj tečnarim glede pospravljanja in si mislite, da sem razvajen. Nikakor ne. Obstajajo zelo dobre cenovno primerljive spalne vreče, ki so do uporabnika veliko bolj prijazne. Način zlaganja je zelo praktičen in učinkovit: spalno vrečo dobesedno zbašeš v vrečko, vrečko zapreš ter zategneš kompresijske trakove. Tako spalna vreča zasede primerljivo prostora s pospravljeno Ferrinovo, omogoča pa pospravljanje v eni minuti ne glede na prostor - tudi stoje jo lahko zbašete v vrečko.

Že res, da je Ferrino popularna blagovna znamka pri nas a to še ne pomeni, da so najboljši - imajo pa očitno dober marketing.
ponedeljek, 11. februar 2013

Na kratko

11.2.2013 (ponedeljek) - Landy 1 in 2 sta baje uspešno zapustila Gvinejo-Bissau, Frontera in Uno sta bila prodana za dober denar, letalske vozovnice smo potrdili. Karavana vozil Budapest-Bamako, ki se vrača nazaj, je zapustila mesto zato smo danes nekoliko bolj osamljeni oziroma ne srečujemo več toliko znanih obrazov kot pretekle dni.
nedelja, 10. februar 2013

Mačete, Bissau, zavrnitve na meji, policijski pritisk...

10.2.2013 (nedelja) - Ko sem včeraj vohal težave sem imel še kako prav. Jutranjo rutino smo pričeli kot ponavadi - vstajanje ob 6:30, ob 7h briefing nato zajtrk in pakiranje ter odhod. Na briefingu je bil izpostavljen dogodek preteklega dne, ki smo ga mi zaradi poznega prihoda zamudili. V središču kampa so namreč zbirali donacije za to vas in nabral se je zajeten kup reči nato pa je po poti v vas skrivnostno izginil. Govori se, da so ga k sebi speljali neki lokalni policisti a to so zgolj nepotrjene govorice. Organizator je izrazil obžalovanje za ta dogodek, James (američan, ki že vrsto let prebiva tu in pomaga domačinom) pa je izpostavil, da je kar je in da naj nas tolaži misel, da bo nekdo zagotovo dobil te reči v uporabo. Morda ne ravno ta vas, a vseeno domačini.

Opozorili so nas na nek pustni festival, ki poteka po mestu in ki prizemlji vsa vozila razen taksijev in državnih služb. Kako ta pravila delujejo v Afriki si najbrž predstavljate. :) Obetali pa so nam probleme pri gibanju v mestu. Drugače pa sestanek ni prinesel nobenih dodatnih uporabnih informacij.

Med našim zajtrkom in pretovarjanjem vozil (določene reči iz Frontere so šle v Landya, ki sta se izognila Bissau in odšla direktno nazaj v Senegal) so domačini ponovno veselo nabirali reči po taboru. Bilo jih je veliko več kot zvečer, vsaj kakih 100. Žal smo bili med zadnjimi, ki so odhajali in tako je množica približno 50 domačinov, ki ni več samo prosjačila temveč že kradla iz vozil pritisnila na nas. Z Gregom sva z veliko težavo ubranila spalne vreče, žrtvovala sva jogije (itak jih ne rabiva več) ter par drugih malenkosti, ki so izginile iz avta. Med tem pospravljanjem jogijev po avtu se je zanje greblo kar nekaj ljudi z mačetami (z eno roko grabijo, v drugi mačeta), ki so bile zelo blizu najinih glav. Ko sva se znebila jogijev in zaprla zadnja vrata sva hitro premetala reči iz sedežev na nekoč posteljo, skočila v avto in se zaklenila vanj. Tokrat naju Frontera ni pustila na cedilu, vžgala je v prvo. 

Vozila sva proti izhodu iz kampa ko na nasprotnem koncu zagledam še A2 Landy ekipo. Grega takoj pohodi gas do njih in sporočiva jim dober nasvet: "Guys, just go, GO! NOW!" Prvih nekaj trenutkov so se še obotavljali a ko so videli množico, ki je na poti k njim so hitro zaključili in začeli pot. Med vožnjo iz tabora sva srečala še nekaj madžarov, vse sva enako opozorila. Zaradi blizu glave opletajočih mačet smo odločeni, da se v naslednjih vaseh niti pod razno ne ustavljamo oziroma zmanjšujemo hitrosti zaradi ljudi in živali. Če bi kdo okusil trdoto najinega bullbara - so be it. Itak imamo zaradi slabih cest potovalno hitrost max 30km/h, čez luknje še veliko manj, tako da neposredne nevarnosti za pešce ni. Naj le črpalka deluje!

Na tem mestu moram opozoriti, da mačete niso bile v prvi vrsti naperjene proti nam - če bi bile bi bili zagotovo brez glav. Šlo je za rivalstvo med vaščani, kdo bo nagrabil več. In manj kot je bilo vozil, večja množica je pritiskala na preostale. Najbrž je to plenjenje spodbudila tudi včerajšnja kraja daril in vaščani so bili odločeni, da tokrat ne bodo ostali brez. Ne glede na to pa ostaja zelo grenak priokus pri vsem skupaj saj ni šlo za normalen odnos temveč stampedo plenjenje oz. rop. Česa takega nismo doživeli nikjer prej na poti: niti v Maroku, niti Zahodni Sahari, niti v najnevarnejši Mavretaniji in niti v Senegalu. Povsod so bile množice ljudi a so se obnašale kulturno. So prosjačili, niso pa plenili.




Po nekaj kilometrih smo se ustavili ob cesti ter dejansko spakirali zadeve. Pričakovali smo, da bodo v Bissau problemi zaradi festivala in moramo imeti vse pripravljeno v potovalkah za čim hitrejši prenos osebnih stvari v hotel.

Po približno 50km ceste nevredne tega naziva smo prišli do asfaltne ceste proti Bissau. In to ne luknjaste temveč povsem normalne ceste. Presrečni, lukenj in prahu imamo že vrh glave, tu lahko potujemo z 80km/h. Med potjo smo obredli še par vasic ter oddali nekaj humanitarne opreme, prešli nekaj policijskih kontrol, spet imeli težave s črpalko v Fronteri (očitno ni problem samo tok skozi rele ampak nekaj drugega) med čakanjem na bencinski črpalki itd.






V Bissau smo prišli zgodaj popoldan in prva destinacija je bila javna bolnica Simao Mendes kjer so z veseljem sprejeli sanitetni material. Med čakanjem na predstavnika bolnice so nas takoj "napadli" domačini z vprašanji po ceni vozila. Začuda je v Bissau veliko Fronter, več kot smo jih do sedaj videli po celi Afriki skupaj. Dobro za naju, lažje jo bova prodala.

Nato je sledilo iskanje hotela; obredli smo 4 preden smo našli praznega, vmes so nas policisti že usmerjali na letališče, saj se je mesto zapiralo za promet. Tudi ko smo se pogajali za ceno in praznili avto so nas nervozno priganjali. Hotel je sicer prijeten, osebje prijazno, edino cene so povsem evropske. Za sicer prostorno sobo s klimo in lastno kopalnico z Gregom plačujeva 85 EUR na noč. Lani sem v Pragi za še boljši hotel plačeval manj. Očitno bela lastnika dobro izkoriščata svoje zaposlene - mesečna plača receptorke je namreč okrog 70 000 FCFA, kar znese slabih 110 EUR. Punce na cesti nudijo all inclusive "masažo" za 5000 FCFA, AIDS, gonoreja, sifilis in podobne reči so vključene v ceno. Cene piva so evropske.





Pri rezervaciji hotela mi je kot prevajalec pomagal Ze Luis, prihaja iz Hondurasa in je poročen z nemko, zato sva lahko komunicirala v nemščini. Je fotograf, kaj točno dela nisem ugotovil. Po rezervaciji sobe sva odšla na pijačo ter malo debatirala o Bissau, naši poti itd. Grega je namreč odpeljal avto na letališče kar zahteva nekaj časa. To preganjanje naših vozil s strani policije je bilo že na robu normalnega, delovalo je kot da želi država zapleniti vsa naša vozila ter s psihičnim pritiskom izsiliti ugodne cene za odkup vozil.

Zvečer sva nadaljevala v bližnjem lokalu v družbi nekaterih ostalih udeležencev, vključno z A2 Landy teamom. Na uradni zaključni žur se nama ni dalo, najina družba je k sreči tu. Med tem izveva, da so Five Houses in Landy 1 in 2 obtičali na meji. Kasneje Landy 1 in 2 celo vidiva v spremstvu rešilcev v Bissau. Baje so ju spremljali zaradi dejstva, da so ceste za ostala vozila zaprte. Five Houses pa sta ostala na meji - baje na nikogaršnji zemlji. Bolj točnih informacij nimam, Simobilov roaming v Gvineji-Bissau ne deluje, sami smo si kupili lokalne SIM kartice za medsebojno komunikacijo. Rok je kasneje preko Facebooka sporočil, da so imeli tehnične težave (tresljaji so razrahljali krmilni sistem njegovega Landya) - za silo so popravili, še dobro da ni bilo nesreče zaradi tega.

Noč v hotelu je bila prijetna, klima daje udobje, prahu ni, komarjev pa tudi samo za vzorec. Po zajtrku so Grega in FlawaPawa odšli nazaj na letališče kamor že prihajajo kupci vozil. Interesa je veliko, vsi pa čakajo na zeleno luč oblasti za prodajo. Landy 1 in 2 pa sta danes poizkusila srečo s ponovnim prestopom meje - želimo jima vso srečo in da ujameta trajekt v Dakarju.

Safari in vstop v Gvinejo - Bissau

Noč v kampu Wassadougou je minila mirno (kolikor pač lahko ob različnih nesmiselnih sanjah vožnje - očitno sem res pretiraval z njo ali pa Malarone učinkuje ;) ). Presenetilo me je dejstvo, da opice niso prisotne v bivalnem delu kampa in ne kradejo reči nič hudega slutečim turistom kot je to njihova navada drugje po svetu. To jutro (9.2.2013) je budil Rok in še nikoli nisem bil tu tako hitro zunaj. Ideja je, da se zgužvamo pred vsemi madžari na ogled parka s čolna. Ko je treba madžarom vrniti za nazaj sem seveda takoj za. Pa tudi najzgodnejši ogled ponuja največ zanimivega čeprav je svetloba zelo na meji uporabnega za fotografiranje. A treba je doživeti v živo, za fotkanje bo priložnost še kdaj drugič.












Tomaž, ki edini od nas zna francosko se je dogovoril z receptorjem kampa in že letimo k čolnu, madžari pa tam stojijo s povešenimi nosi. Priceless. :) Če me spomin ne vara nas je vožnja s čolnom skupaj stala 20 EUR, dobre 3 EUR po osebi. Vsekakor vredno tega denarja.

Vožnja s čolnom je trajala približno eno uro krmar čolna pa nam je s prstom kazal živali, ki jih mi sami nismo takoj opazili. Trudil se je tudi razlagati a kaj ko nihče od nas razen Tomaža ne razume francosko. Med ogledom smo videli predvsem različne vrste ptic ter opice in 3 povodne konje. Krmar se jih je bal, saj brez večjega napora prevrnejo čoln, tako da smo jih opazovali od daleč. Razen izjemoma pa se kaj drugega kot vrhnji del glave, ki moli iz vode, tako ali tako ne vidi.

Po končani vožnji je sledil zajtrk (paštet imam že vrh glave) ter pospravljanje in servisiranje vozil. Vožnja po luknjastih cestah namreč rahlja vijake - naslednjič jih bo treba prilepiti. Frontera pa je dobila dodaten rele za vklop črpalke za gorivo, ki bo morda razbremenil obstoječega, ki se pregreva (glej prejšnji prispevek), ter tako rešil težave z ugašanjem vozila.

Po še enem tuširanju je sledila vožnja proti Tambacoundi, kjer smo se s FlawaPawa pridružili Landy 1 in 2, ki sta odšla pred nami, saj so potrebovali dostop do interneta. Urejajo namreč prevoz vozil iz Dakarja v Genovo.

Vožnjo smo nadaljevali po luknjasti asfaltni cesti proti mejnemu prehodu Pirada. Cesta je postajal vedno slabša, zadnjih nekaj 10km pa tako ali tako ni bilo več asfalta, samo še luknje v zemlji. Za slovenske razmere je to nekako nepredstavljivo, saj noben makadam ni tako dolg in tako slab. Kot bi vozil po Luninih kraterjih. Meni vmes še nekako uspeva tipkati ter tako spišem dva prispevka na blog dokler smo še na Senegalski strani oziroma Senegalskem mobilnem omrežju.







Na meji ni bilo problemov. Bili smo opozorjeni, da lahko na stran Gvineje-Bissau poberejo prometna dovoljenja, zato smo vsi predali zgolj kopije. Ljudje tam nimajo elektrike in uradniki ob pomoči slabih LED svetilk prepisujejo podatke iz dokumentov in nihče ni opazil, da ne operirajo z originali. Niti niso pobirali dokumentov, tako da je bilo konec koncev vseeno ali gre za original ali ne. Z mejo smo zaključili v dobri uri in v temi nadaljevali pot proti vasici Canjufa. Cesta je še vedno nevredna tega imena, potujemo s povprečno hitrostjo pod 30km/h.

Vas ni težko najti, domačini nas usmerijo proti kampu. So zelo posesivni, kemični svinčniki kot kadu jih ne zadovoljijo. Prosjačijo za sandale ampak za sandale bo treba pokazati kaj več prijaznosti.

Parkiramo poleg Five Houses, ki sta že tam, in pričnemo s kuhanjem večerje. FlawaPawa je brez vode, Landy 3 jim podariva 5L plastenko ter še 2 1,5L plastenki. Bi moralo zadostovati do jutri, vključno s kuhanjem in morebitnim umivanjem. Med tem nas ves čas na taboru obletavajo domačini, v temi se jih črne kot oglje ne opazi. Opazimo pa mi, da je izginila potovalka FlawaPawa, k sreči s charity vsebino. Od sedaj naprej striktno zaklepamo vozila in nič ne puščamo brez nadzora. Domačini pa s svojim "nabiranjem" imetja vztrajajo do približno 23. ure.

Okrog polnoči se odpravimo spat, ob 7h zjutraj je briefing glede naslednjega dne. Pričakujem, da bodo jutri še problemi...


Prašna pojedina - drugi del Senegalskih savan

Po napornem dnevu (7.2.2013) vožnje po brezpotjih senegalskih step se je pot nadaljevala (8.2.2013) na enak način - po prašni makadamski cesti. Pred odhodom sva z Gregom  zamenjala še filter zraka ter filter goriva v upanju, da bo to odpravilo težave s črpalko za gorivo. Pot do asfalta je bila dolga približno 200km in pri povprečni hitrosti 30km/h zahteva svoj čas. Ker smo danes vsi vozili po isti cesti smo vsi požirali prah pred nami vozečih vozil.

Pot je sprva potekala brez težav, pokrajina je bila lepa, otroci v vaseh pa so oblikovali koridorje ob cesti, tako da je bilo lažje razpoznati potek ceste. Seveda so otroci "pozdravljali" vozila z najbolj popularno besedo: cadeau (kadu) na kar pa smo postali že imuni.

Ker bi bila udobna vožnja brez komplikacij prelepa je ob najbolj vročem delu dneva svoje muhe ponovno pokazala črpalka za gorivo in to kar sredi ene izmed večjih vasi. Zagotovo si predstavljate izraza na najinem obrazu, ko se avto nenačrtovano ustavi in ga obkolijo otroci v upanju, da se ustavljamo za njih. K sreči sva bila tik za Tomažem in hitro sem napel vlečno vrv med vozloma, poglavarju vasi pa stisnil manjše darilo. Tomaž naju je odvlekel do prve sence, kjer sva v avto pretočila 2 jerrycana saj sva dvomila v plovec odkar sva v Alpah menjala črpalko. Med pretakanjem sva domačinu, ki je prikorakal mimo podarila še 30L plastično posodo za gorivo, katere je bil zelo vesel.

Avto je nato brez problema vžgal in nadaljevali smo vožnjo - do naslednje vasi, kjer je ponovno začel izgubljati moč ter povzročati neprijeten občutek. Toda tokrat sva problem reševala z ugašanjem motorja in ponovnem zagonu čez 15 sekund, kar je pomagalo, da sva se privlekla čez vas brez vleke. Ponovno je sledil postanek v senci, tokrat smo preverili rele za črpalko - bil je vroč, da se ga je komaj dotaknilo, trije kontakti pa so kazali sledi stopljene plastike okrog njih. Nekoliko smo očistili ležišče ter kontakte releja in nadaljevali pot. Seveda je v naslednji vasi ponovno povzročal težave. Po zbranih informacijah je bil problem očitno v pregrevanju, saj počasna vožnja v vaseh povzroča premajhen pretok zraka tam mimo, da bi se lahko hladil. Tako smo na naslednjem postanku podložili pokrov motorja tako, da je imel 5cm večjo odprtino spredaj in zajemal več zraka. Kar pa spet ni kaj prida pomagalo, tako da je na naslednjem postanku sledil še premik releja pred hladilnik za vodo, torej na najbolj zračen del motorja, kar je za silo pomagalo - težave so bile občutno manj pogoste.

Zgodaj popoldan smo prispeli v Tambacoundo. Nakupili smo nekaj sadja in kruh ter obiskali tri bencinske črpalke, da smo končno našli bencin ter dotočili tank do vrha. Vmes sem se slabo uro zadržal še v Orange centru (njihov ponudnik mobilne telefonije) kjer sem reševal težave z pošiljanjem SMSjev v tujino (nimajo roaminaga s Slovenijo) ter interneta. Nato smo nadaljevali pot južno proti lokaciji današnjega bivaka.

Roadbook priporoča predah v kampu Wassadougou, ki leži v neokrnjeni naravi ob reki Gambiji, saj je tam na voljo ena izmed najboljših pridobitev civilizacije - tuši! Po dveh dneh prašenja in umivanja z minimalno količino vode so ena izmed najprijetnejših reči. Ob prihodu na parkirišče pa še dodatno presenečenje - tu je več kot 20 naših vozil, vključno z včeraj izgubljeno ekipo Landy 2. Kmalu smo našli še FlawaPawa in Five Houses ter ob pivu po tušu sklenili, da današnjo noč preživimo kar tu. Z Gregom sva sicer nameravala spati v sobi a so bile že vse zasedene, tako da sva spet uživala v prašni postelji z nizkim stropom. Je bila pa v ceno kampa vključena še večerja, ki nam je vsem zelo prijala. Po še enem pivu pa spanje...
petek, 08. februar 2013

Mlečne steze po savani

6.2.2013 (sreda) - Pot iz Podorja v Fete Four je vodila čez stepo po brezpotjih. Štartali smo ob 8h in kmalu izgubili Landy 2, ki se je držal nekoliko drugačne smeri kot ostala dva. Flawa Pawa so se že takoj odločili za pot po glavni cesti, ker se je kasneje izkazalo za pametno odločitev.

Midva z Gregom in Tomaž smo se navigirali po azimutu ter iskali poti, ki so vodile med vasmi. Seveda jih ni na nobenih zemljevidih, na njih pa srečaš veliko oslovskih vpreg. Bolj kot smo se premaknili južno, bolj je stepa postajala zaraščena in neprevozna, zato je bila uporaba kolovozev vedno bolj nujna.

Ob 13h smo si privoščili pol ure počitka za kosilo v senci kruhovca. Testenine, kaj pa drugega. Okusno, čeprav človek pred počitkom sploh ne čuti lakote. Pa itak sva bila sita prahu - vozila sva namreč za Tomažem, saj je on izbiral poti, in tako pokasirala ves njegov prah. Daljše razdalje za njim pa nisva smela držati, saj smo bili prehitro izven dosega CB-ja.

Popoldan se je cesta nenadoma končala in alternativa v pravi smeri ni obstajala. Odločili smo se iti direktno po terenu, torej smo pred seboj podirali grmičevje (z avtom, kako drugače :) ) in iskali prehod na kakšno cesto. Po dveh kilometrih ceste žal nismo našli. Padla je odločitev, da poizkusimo slediti kakšni stezi za živali v smeri iz katere smo prišli, saj je teren postajal bolj in bolj neprehoden. Med postankom smo opazili, da Tomaževa sprednja leva guma spušča dušo zato je sledila menjava. Jack se je izkazal čim smo mehanizem odrešili prahu in prej kot v 10 minutah je bila guma zamenjana. Med tem sem sam sledil našim sledem ter iskal sandtrakse, ki smo jih izgubili med vožnjo (Pajk, našel sem jih nepoškodovane :) ).

Ko se nato odločimo nadaljevati pot nazaj pa se odloči nagajati še Frontera. Poleg izbgubljenega sandtracka ter odbitega desnega bočnega smernika je poslušnost odpovedala tudi črpalka za gorivo. Sledil je napet trenutek tišine - črpalka je stara manj kot 14 dni in da bi kar tako odpovedala... Poizkusimo inžinirsko metodo - udarjanje po rezervoarju med vžiganjem vozila. Pomaga! Frontera je zopet premičnina! Sedaj pa se je treba še izkopati iz goščave v katero smo se zaplezali. Lažje reči kot storiti, saj po isti poti kot smo šli notri nazaj ne gre, sedaj si ponovno utiramo novo. Vesela sva, da Frontera ni mestni terenc in ima zaščito pod motorjem - tako je malo manj občutljiva na kamne in podobne ovire pod njo. Za asistenco voznikoma sem vzel pot pod noge in jima s tekom pred njima nakazoval najboljše prehode iz goščave. Ko se končno rešimo iz goščave nadaljujemo po cesti v približno pravi smeri, izgubili pa smo 2 uri časa, kar pomeni, da bomo zadnji del poti vozili po noči. Potovalna hitrost je trenutno okrog 30km/h v smeri proti bivaku, prašna sva totalno in se niti ne trudiva več prav zelo izogibati Tomaževemu prahu, samo še luknjam in driftanju v mivki.

V mestece sredi divjine, ki ga moramo prečiti ter iz njega nadaljevati naprej v goščavo dosežemo ob mraku. Tomaž mora tankati, povprašamo domačine. Pokažejo na bencnsko črpalko iz kantic. Tankamo, med tem v Fronteri vklopiva gretje kabine, saj se zaradi slabega ventlatorja mašina lahko pregreje. Ne želiva je namreč ugasniti saj ne veva, ali bi se črpalka ponono vklopla. V vas srečamo še poljake in madžare, ki prav tako iščejo trgovino oz. bencinsko črpalko. Kam naprej oz. katera pot je prava za na bivak ne ve nihče od nas.

Odločimo se poizkusiti srečo in zapeljemo na kolovoz, ki zgleda med bolj zvoženimi. Pot gre v pravo smer a po približno 10km opozorim voznika, da pot zavija preveč južno a vseeno nadaljujemo. 4km kasneje srečamo madžare, ki se vračajo, saj pot baje naprej ni več prevozna. Obrnemo in se vrnemo. V vasi srečamo domačina, ki baje pozna pot. Prisede k Tomažu in nas usmerja - do svojega doma, 5km iz vasi. Pokaže nam naj nadaljeujemo in zaželi srečno pot. Skeptični smo, saj je kolovoz komaj prepoznaven a nadaljujemo. Po 500m pridemo na križišče z dobrim kolovozom in v daljavi vidimo madžare - očitno smo na pravi poti. Spustimo jih naprej in nadaljujemo za njimi. Vidljivost je nična zaradi prahu, v avtu vroče (zunaj je bilo še vedno 25-30C) zato imamo odprta okna in požiramo prah na polno. Bolje jesti prah kot izgubiti vodnika. Frontera pa itak nima filtra kabinskega zraka oz. klime, tako da druge možnosti hlajenja ni. Zmanjkalo nama je tudi vode v kabini, ostala je zadaj a se ne smeva ustavljati. Zaradi prahu imava suha usta, nekje najdem termovsko v kateri še imava nekaj vode s trajekta. Bolje to kot nič, pijeva.

Vozimo s hitrostjo 20-30km/h, do Fette Four je 40km zračne. Med vožnjo uporabljava brisalce, saj je vidljivost tako za odtenek boljša. A vseeno se vsaj enkrat na vsak kilometer ustaviva na pono, saj je oblak prahu tako gost, da ne vidiva ceste niti vozila pred seboj. Nesreče si ne želiva. Popolnoma sva prašna, v avtu je peskovnik. Sam si z robcem pomagam pri dihanju, komaj čakava bivak.

Po 2 urah požiranja madžarskega prahu končno dosežemo bivak, ura je skoraj 23. Preverimo kje so ostali naši, nikogar ni. Postavimo se poleg kolegov iz Landya, smejijo se nam popolnoma prašnim. Sami so se seveda že umili, drugače so bili enako prašni. Hitro pogledamo škodo na vozilh, na Fronteri nama manjka zadnji del izpušne cevi, Tomaž je poškodoval blatnik. Servis bo naslednji dan, danes samo pristavimo lonec prebranca in gremo v kopalnico - tehnične vode nimava, reskirava 5L pitne vode za umiavanje, zalogo imava itak enormno (še 10L za dnevno uporabo, 2x9L v rezervi). Vmes sledi še praznenje avta, čiščenje prahu z opreme (k sreči imava bolj ali manj vse v vrečkah) ter priprava postelje. Po telefonu izveva, da niti Flawa Pawa niti Landy 3 ne pride na bivak, so pa vsi bolj ali manj ok. Spanje ob 1h, v planu imamo vstajanje ob 7h, servis avta ter naslednjih 200km prašnih makedamov do Tobacounde, kjer se začne asfalt.

Iz Mavretanije v Senegal

V zadnjh dneh smo bolj kot ne odrezani od sveta. Pokritost s signalom za telefon je v delih, kjer se gibljemo zelo slaba, o kakšnem internetu lahko zgolj sanjamo, zato so tudi posodobitve bloga bolj redke.

Da na hitro nadoknadim zaostanek potopisa: 4. februarja popoldan sva z Gregom izkoristila čas za servis CB postaje. Kak dan nazaj se nama je namreč doseg iz predhodnih 10km zmanjšal na vsega skupaj nekaj 100m. Ugotovila sva, da se je tuljava v anteni na zvaru odlomila ter tako imela slab stik. Sprejemala sva še vedno odlično a oddajala izredno slabo. Med servisnim posegom je postalo jasno, da antene ne moremo popraviti oz. sva tuljavo poškodovala, tako da tudi sedaj s popravljenim zvarom domet ne presega 100m.

Naslednje jutro (5.2.2013, torek) je bila na vrsti najtežje prehodna meja na svetu (med vsemi, ki so prehodne). V izogib težavam na Rossu sva se odločila potovati na 120km oddaljen mejni prehod Djama, kjer je prehod lažji, prav tako pa pot poteka ob naravnem parku, polnem ptic in drugih obrečnih živali (meja namreč poteka na reki Senegal). Žal so se najini načrti končali v Rossu kjer je vojska vsa vozila naše odprave usmerjala v karanteno in potem naprej na trajekt. O Djami niso hoteli slišati nič tako da nisva imela izbire in se postavila v vrsto. K sreči sva bila zelo zgodnja in sva ujela že 2 ali 3 trajekt čez reko, tako da je bilo čakanja na Mavretanski meji zgolj dobro uro. Papirje so urejali pomočniki organizatorja, za prehod meje s Frontero in dve osebi pa so računali 60EUR - vključno s trajektom. Nateg, a drugače ni šlo. Landyi so plačali še več - 70 Tomaž, 110 Rok, Matic in Žiga.

Veselica se je začela na drugi strani, kjer so nas strpali na parkirišče in pustili čakati, naprej na pregled potnih listov, nato pa še dokumentov za avto. Potni listi so bili urejeni v približno eni uri, na kar so naju opozorili Čehi, ki so dežurali v mejnih prostorih - čeprav nam je bilo zabičano, naj vsi čakamo v avtu. Zapletlo pa se je pri dokumentih za avto, ki so jih procesirali celo večnost, kakih 6 ur. V avtu na razbeljenem soncu ter odganjati kaduje (cadu je beseda za fehtanje, ki ga je polno). Na parkirišču se nama je pridružil Mohamed, 22 letni gambijec, ki se trenutno preživlja s pranjem vozil na meji. Bil je zgovoren (znal je angleško) in nevsiljiv, tako da sva debatirala z njm in čas je mineval hitreje.

Dokument za vozila so se vlekli kot čreva, zato je po parih urah glavni organizator začel pritiskati na uradnike, da se je stvar začela premikati. Najprej je bil seveda izgovor, da se je pokvaril fotokopirni stroj in da je šla uradnica fotokopirati v Senegal. Našli smo jo v bližnji stavbi znotraj meje, tako da so se stvari začele premikati. Takrat so navalili huni (ustaljen izraz za naše severo-vzhodne sosede), ki so se prav po afriško drenjali, prerivali in drli drug čez drugega. Da bi bila mera polna je ta uradnica na meji seveda govorila samo francosko in madžarsko, tako da je bila komunikacija z nami prektično nemogoča in z Gregom sva dokumente za avto uredila med zadnjimi. Vmes so nas seveda želeli nategniti še za dodatnih 20EUR za neko avtomobilsko takso, čeprav sva jo pol ure nazaj že plačala (tu je pomagal Mohamed kot tolmač in priča), "pozabili" vrniti prometno dovoljenje itd. Tako sva ob 18h končno zapeljala v Senegal.

Pot je peljala proti vzhodu proti Richard Tollu, prvemu večjemu naselju v Senegalu ob naši poti. Tam sva po nekaj poizkusih končno uspela zmenjati denar (dvig na bankomatu) ter ugotovila, da nobena od dveh bencinskih črpalk nima bencina. Vmes med premikanjem sva opazovala domančinke, so lepo urejene in marsikatera je zelo simpatična. Gre pa tu že za črnke in ne več samo belce temnejše poti. Med tem sva seveda srečala še ostale naše ekipe, ki so praktično istočasno prišle iz meje, pa čeprav so reko prečile več ur za nama. Toliko o delovanju meje na Rossu.

Nato je sledila vožnja proti bivaku v 100km oddaljenem Podorju s postankom za tankanje v 20km oddaljenem mestecu kjer so celo imeli bencin. Pot do bivaka pa nama je pokazal kar organizator sam, ki naju je srečal zgubljena na glavni cesti v vasici. Vmes sva zapela še Unota, ki se je vkopal v pesek in ga privlekla do bivaka. Prostor za bivak je bil na prostem v stepi a žal so bila drevesa akacije - polno trnja po tleh, tako da je bila uporaba čevljev obvezna. Za večerjo ričet, po večerji priprava načrta za naslednji dan in nato zaslužen počitek.
ponedeljek, 04. februar 2013

Od Dakhle (Maroko) do Nouakchotta (Mavretanija)

Odkar smo prešli iz Zahodne Sahare v Mavretanijo smo ostali brez mobilnega interneta, zato so naša javljanja postala bolj redka. Ne vem niti kdaj bom lahko objavil ta prispevek, ki ga pišem 4.2.2013 (ponedeljek) dopoldan.

Predvčerajšnjim smo se odpravili iz Dakhle (Zahodna Sahara) proti Bou Lanoarju (Mavretanija). Pot je potekala v družbi Five Houses in Flawa Pawa, saj Landy 3 potujeva hitreje od ostalih dveh Landyev in lahko dodatno jutranje poležavanje nadoknadiva na poti. Jutranja transformacija spalnice nazaj v vozilo je postala rutinska, sledil je še postanek na bližnji bencinski črpalki ter nato vožnja na jug proti meji.

Ob poti je t.i. označba "Tropic of cancer". Za vse nepoznavalce - to je geografska meja od katere južno imate sonce vsaj 1x letno direktno nad seboj. Povezana je z dejstvom, da je Zemljina os vrtenja nagnjena za približno 23.5 stopinj kar posledično pomeni tudi letne čase in ostale s tem povezane (ne)všečnosti kot recimo pol leta dolgo noč na severnem in južnem polu itd. Ker je trenutno zima sonca sami nikoli ne bomo imeli povsem nad glavo, smo pa naredili nekaj fotk ob tabli. Turistični fanatizem pač.

Nato je sledila vožnja naprej proti meji ter še en postanek na bencinski črpalki, kjer smo vozila in jerrye napolnili do vrha, saj se tu konča poceni gorivo. Simpatični kraji, kjer največja številka na števcu kaže litre in ne evre. Spotoma sva kupila še nekaj kruha in jogurtov za na pot, ostale hrane imamo še dovolj. Kekec paštete med vožnjo so super.

Nato je sledil prihod nad mejo. Vse skupaj ni teklo po evropskih standardih (včasih uradnika tudi pol ure ni za okencem) a je bilo po moji oceni povsem normlno in znosno. Kolona pred prehodom na Maroški strani se je premikala kar hitro. Že v naprej smo izpolnili obrazce, da je vse ostalo naprej potekalo hitreje. Strica za stisnit štempelj v potni list sicer prve pol ure ni bilo v kiosku, tako da smo se lepo pražili na soncu a ko je pričel z delom je porabil približno eno minuto na posameznika. Je pač treba preverit vse številke in podatke. Nato je sledil naslednji uradnik, ki je podpisal papir za izhod z vozilom (isti papir, ki sva ga dobila že ob vstopu) in naju poslal v še po štempelj v bližnjo stavbo. Zadnja kontrola pred izhodom je bila ponovno povezana z vozilom, stric je preveril zavarovanje vozila. Maroška meja končana v približno slabih 2 urah.

Nato je sledila pot v nikogaršnjo zemljo - tampon cono med Marokom in Mavretanijo, ki je pod "nadzorom" Združenih narodov. Maroko in Mavretanija se namreč ne marata prav zelo, spor pa je Zahodna Sahara. Pred vstopom na nikograšnjo zemljo smo se dogovorili tudi za vrstni red vozil, če bi bilo potrebno koga šlepati naprej ali kaj podobnega. Ker so Flawa Pawa ostali nekoliko zadaj (z Unotom se težje vrivaš kot s terencem) smo čakali na začetku te cone in takoj so nas "obkolili" ljudje, ki so ponujali menjavo denarja in podobno. Cona je polna smeti ter razbitih vozil, tako da človeka vse skupaj ne pusti hladnega.

Vožnja skozi nikograšnjo zemljo je dokaj zahtevna. Pot ni asfaltirana, zato so na nekaterih mestih izpostavljene skale, ki lahko poškodujejo vozilo, drugje pa pesek kjer lahko obtičiš. Med potjo smo videli Madžarski kombi, ki je v nikogaršnji zemlji menjal gumo a je imel k sreči "varovanje" še dveh drugih madžarskih vozil. Manj sreče pa so imeli Irci, ki so s svojim Mondeom nasedli - ker nihče od Budapest-Bamako karavane ni bil pripravljen pomagati so za pomoč plačali lokalcem v nikogaršnji zemlji - 50 EUR. Ni poceni, a vseeno bolje kot ostati brez vsega.

Pri vstopu v Mavretanijo ni bilo gužve, saj očitno na Maroški strani dovolj regulirajo vse skupaj, tako da ni potrebno čakati v nikogaršnji zemlji. Pri vstopu so najprej preverili naše vozilo na seznamu, vse ok. Naslednja stopnja je bilo štempljanje potnih listov, kjer smo porabili približno pol ure časa. Mimo nas so namreč hodili madžari z asistenco (plačani pomagači, ki za denar spravijo potne liste mimo vrste). Ko sem se vrnil s štempljanja potnih listov je imela Frontera dvignjeno havbo - WTF? Grega mi pokaže na lužo pod avtom. Ok, očitno nama pušča hladilna tekočina. Dobra stran - sva na Mavretanski meji. Slaba stran - sva na Mavretanski meji. Avto v skrajni sili lahko tudi na roke potisneva čez mejo. Ker problem ni bil fatalen sva avtu dolila manjkajočo vodo ter nadaljevala z vožnjo še čez zadnjo kontrolo potnih listov in prišla v Mavretanijo. Five Houses so bili tik za nama, Flawa Pawa pa so še vedno čakali na meji.

Padla je odločitev, da midva počakava Flawa Pawa in skupaj nadaljujemo do današnjega tabora. Žal pa so takrat začeli Mavretanci na meji zadrževati vozila Budapest-Bamako in Flawa Pawa so obtičali tam s še vsaj 30 drugimi udeleženci. Dogovorili smo se, da midva nadaljujeva sama do tabora - z avtom, ki mu pušča voda - oni pa imajo krit hrbet s strani ostalih udeležencev, če bi imeli kakršnekoli težave.

Vožnja do tabora je potekala rutinirano, na vseh kontrolah fišejev pa sva ogrevala kabino - da nebi pregrela motorja. Po dobri uri vožnje naju je vojska usmerila s ceste proti taboru, ki ga je čez noč prav tako varovala. Ob prihodu sva zagledala že znano situacijo - slovenska vozila z dvignjenimi pokrovi motorjev. Enako sva storila tudi midva in v teh 100km vožnje je Frontera izgubila 1 liter hladilne tekočine. Kadi ne, kar je dobro znamenje. Pod stoječim avtom pa vseeno kaplja v manj kot sekundnem intervalu, kar pomeni, da nekje pušča. Z gledanjem v motor sva našla luknjico na gumijasti cevi (preperel material, avto je star 17 let) blizu enega izmed njenih koncev. Odstraniva alternator, cev je dostopna, zato odstraniva tudi njo. Luknjica je k sreči zelo na koncu cevi, zato cev samo skrajšava in problem je rešen. Večji problem bi bil z luknjico na sredini cevi, kjer bi morala cev popravljati. Nekaj materiala (cevi in objemk) nama je ostalo še od servisa črpalke za gorivo v Alpah a vseeno to zahteva več dela.

Zvečer smo ugotovili, da nam satelitski telefon ne dela. Očitno imamo vsi na svojih SIM karticah izklopljeno gostovanje v satelitskem omrežju. Po večerji je sledil še sprehod po taboru in pogovor s parimi drugimi udeleženci, nato spanje ter zjutraj vstajanje ob 7h.

Dan se je spet začel rutinirano a z novim dodatkom - začela sva jesti Malarone tablete, preventiva proti malariji. Nato smo se v konvoju odpravili proti B2B plaži oziroma Nouakchottu. Izbrali smo B2B plažo in sicer dostop preko plaže, mimo nacionalnega parka. Dostop do plaže je ovirala manjša sipina, ki so jo terenci brez težav prepeljali, edino voznik Una je varčeval z bencinom in obstal na sredini, tako da smo a vlekli ven. A nazaj grede ni ponovil te napake in jo brez težav prečil.

Na plaži smo čakali kar nekaj ur na oseko, ki bi omogočila vožnjo po obali do B2B plaže a se voda kar ni in ni umaknila. Nato sem za pomoč prosil Domna (Domen je naš intelligence v Sloveniji, ki nam pomaga pri marsikaterem problemu, med drugim pa tudi vnaša podatke v blog in zemljevid - hvala Domen!), ki mi je s številom neodgovorjenih klicev sporočil, da je minimalna oseka tega dne šele ob 11h zvečer. SMS sporočila iz Slovenije v Mavretanijo namreč ne delujejo, zato je edino tak način komunikacije brezplačen. Ne deluje pa niti gostovanje slovenskih SIM karic v Mavretanskem GSM omrežju. Ker nismo želeli voziti po temi v poznih nočnih urah smo se odločili, da se namesto na B2B plažo odpravimo v kamp v Nouakchott, kjer bomo ostali 2 dni, saj je kamp predviden tudi za naslednji dan.

Za večerjo smo pripravili Nissin testenine, tokrat z dodatno čebulo in paradižnikom, kar jim je občutno izboljšalo okus. Vsaka instant zadeva je namreč boljša z dodatno zelenjavo. Po večerji pa smo popadali v postelje od utrujenosti. Postelja je sicer dobra, tako da spiva dokaj dobro. Nekoliko nerodno je edino zvečer in zjutraj, saj imava samo ca 50cm višine, kar naredi preoblačenje svojevrsten izziv. Slaba stran je edino to, da so temperature čez noč opazno višje kot na severu in se zato limava v spalno vrečo oz. sama nase. Očitno bo treba v prihodnje uporabljati rjuho ter se s spalno vrečo samo pokriti.

Matic je zjutraj med umivanjem zob v grmovju našel odslužen avtomobilski ventilator in s tem razveselil Roka. Njegov Landy se namreč še kar pregreva, zato sta z Gregom takoj začela z oživljanjem ventiatorja - bil je namreč poln peska. Ko se je izkazalo, da deluje, sta se lotila montaže, ki je sedaj že praktično končana.

Za preostanek današnjega dne načrtujemo še vožnjo po plaži - če bodo razmere ugodne - ter obisk mesta, kjer bomo opravili nakupe oziroma objavili ta članek na blogu. Jutri pa pot proti meji, kjer se z Gregom nagibava k uporabi mejnega prehoda Djama, ki je baje bolj prijazen kot Rosso. Sploh ker nas organizatorji obirajo na polno - za prehod na Rossu želijo ca 50EUR po osebi (vključno s trajektom) kar se nam zdi svojevrsten nateg. Drug problem pa imajo Landyi, saj je organizator zagotovil samo vizo za enkraten vstop v Mavretanijo, oni pa potrebujejo 2x vstop, ker se vračajo. Zato bodo jutri poizkusili srečo na Rossu, kjer lokalni asistent obljublja, da bo možno dobiti dodatne vize. Koliko bodo stale in kdo jih bo plačal pa nihče ne ve. Problem bo morda tudi s slikami, saj nisem prepričan, da imajo vsi nekaj rezervnih s seboj.

Ko pridemo v Senegal bomo ponovno dosegljivi preko SMSjev, telefonsko številko sporočim naknadno. Kako bo z internetom in objavljanjem daljših prispevkov pa nimam pojma in se puščam (prijetno) presenetiti.
nedelja, 03. februar 2013

Kontaktna številka

3.2.2013 (nedelja) - Po izdatnem testiranju se je izkazalo, da smo dosegljivi na telefonsko številko +22241254790, ampak le za telefonske klice. SMSov poslanih na to številko ne dobimo, čeprav jih s te številke lahko pošiljamo.

Mavretanija

Včeraj (2.2.2013) smo uspešno prišli v Mavretanijo. Večjih zapletov na meji ni bilo, razen za Flawa Pawa, ki so tam obtičali za dodatne tri ure. Spremlja in varuje nas vojska, tako da se na plažo B2B vozimo v konvoju. Počutimo se varno.

V prihodnjih dneh sledijo krajše peščene etape.


sobota, 02. februar 2013

Drugi dan Zahodne Sahare

2.2.2013 (sobota) - Današnji dan smo spet nabrali kilometre, s krajšimi postanki od 7h zjutraj do 20:30 zvečer. Trasa je bila lepa (asfalt) in navigacjsko nezahtevna. Pokrajina postaja vedno bolj puščavska in tudi dnevne temperature okrog 30C to potrjujejo. Zaradi suhega zraka vročine ni težko prenašati, je pa povsod polno prahu. Ponovno sta se nam danes pridružila Five Houses, ki sta po izrednem servisu zaradi predrtega rezervoarja morala nadoknaditi en dan zaostanka.

Edini večji postanek danes je bil ogled razbitin nasedle ladje na Atlantski obali. Seveda ne nasedajo samo ladje temveč tudi vozila in tako je naneslo, da smo iz peska ven vlekli madžarski par oz. njunega Mercedesa. Pač ni vsako vozilo primerno za vse vrste terena.

Jutri nas čaka prehod Mavretanske meje, kar pomeni, da bodo naša javljanja postala bolj redka saj ne bomo imeli 3G dostopa do neta. Spremljajte zemljevid.



















četrtek, 31. januar 2013

Končno nekaj fotk

31.1.2013 (četrtek) - Danes smo končno imeli malenkost več časa zato objavljam nekaj fotk preteklih dni.

Dan pa je minil brez težav, nekaj servisiranja pa je vseeno bilo: Frontera ima nove zavore, Landy II pa odstranjen termostat za hlajenje ter nove cinšpule. Pozno popoldan smo iz Maroka vstopili v Zahodno Saharo.

Hvala za SMS-je podpore, prosimo pa, da se v njih podpisujete. Hvala! :)

























Podpirajo nas











Zagotavlja Blogger.
twitterfacebookgoogle pluslinkedinrss feedemail