četrtek, 31. januar 2013
Končno nekaj fotk
31.1.2013 (četrtek) - Danes smo končno imeli malenkost več časa zato objavljam nekaj fotk preteklih dni.
Dan pa je minil brez težav, nekaj servisiranja pa je vseeno bilo: Frontera ima nove zavore, Landy II pa odstranjen termostat za hlajenje ter nove cinšpule. Pozno popoldan smo iz Maroka vstopili v Zahodno Saharo.
Hvala za SMS-je podpore, prosimo pa, da se v njih podpisujete. Hvala! :)
Dan pa je minil brez težav, nekaj servisiranja pa je vseeno bilo: Frontera ima nove zavore, Landy II pa odstranjen termostat za hlajenje ter nove cinšpule. Pozno popoldan smo iz Maroka vstopili v Zahodno Saharo.
Hvala za SMS-je podpore, prosimo pa, da se v njih podpisujete. Hvala! :)
Kontaktne številke
31.1.2013 (četrtek) - Trenutno smo dosegljivi na sledečih telefonih (SMS only):
+212677002322
031 302-425
+212677002322
031 302-425
Brez zavor do Icha
Včerajšnji dan (sreda, 30.1.2013) se je pričel obetavno z okusnim zajtrkom. Svež kruh, marmelada, olive, med, kavica in svež pomarančni juice sta dvignila vzdušje. Sveže servisirana Landya pa podajala željo po novih kilometrih na cesti.
Prvi zaplet pa je sledil že pred odhodom, saj je Landy 3 pol ure čakal na vračilo luč, ki smo jo posodl serviserjem pri nočnem delu. Tako sta nam Landy I in Landy II pobegnila, ponovno ujela pa sva ju šele 20km pred dnevnim ciljem. Tako sva se na pot podala v navezi z Five Houses teamom.
Pri navigaciji nas je Garmin (neumni turisti, ki se v Afriki zanašajo na Garmina) speljal v zelo slabe kolovoze kamene puščave, ki so nam povzročali kar nekaj težav. Ker je Frontera hitrejša od Legacya sva se prebila na čelo kolone in nadaljevala s hitrejšim tempom. Vmes sva enkrat obtičala v mehkem pesku a naju je k sreči potegnil ven Pajero nemške ekipe, ki je vozil za nama.
Po približno 2/3 poti sva izgubila radijsko vez s Five Houses in nadaljevala pot sama, brez kakršnegakoli spremstva, tako da sva vozila nekoliko bolj pazljivo saj ni bilo "vlačilca" pri roki. Vmes sva skoraj dobila jerry cane na havbo, odpadle so nama tudi dodatne sprednje luči. Vmes so se občasno tudi pojavljale težave z zavorami oz. zanašanje vozila v desno pri zaviranju.
Po slabih 3 urah sva končno prišla nazaj na pravo traso ter se pridružila Landy ekipi iz Anglije s katero sva nato nadaljevala vožnjo do Foum Zguid. Tam sva ob postanku prejela klic Mojce iz ekipe Five Houses, ki je vidno zaskrbljena spraševala kje sva. Puščal jima je namreč rezervoar za gorivo saj sta ga prebila pri nasedanjih na kolovozih in nista vedela kje bosta obstala. Seveda sva z Gregom obljubila, da ju počakava oz. se vrneva ponju, če bosta ostala brez goriva.
Med čakanjem sva se odločila ogledati vasico, napolniti GSM kartico itd. A glej ga zlomka, ravno sredi vasice začno strugati zavore. WTF? Ustaviva na bližnji bencinski črpalki in z omejenim naborom orodja (Jack je pri Landyih) odstraniva levo kolo ter preveriva situacijo. Šment, kje pa so zavorne obloge? Ni jih. Sledilo je iskanje bankomata in banke - oba brez denarja do 3.2.2013. Je bil pa k sreči lokalni kapo di banda za stvar in nama zamenjal 200EUR ter povprašal pri mehanikih glede zavor. Med čakanjem pri njegovih opravkih pa sva si privoščila še kosilo.
Lokalni serviserji nimajo zavornih ploščic zato se ob 16h odločiva nadaljevati proti 300km oddaljenem Ichu. V upanju, da ne končava v kakšnem jarku. Med tem sva prejela še SMS s strani Five Houses, da jima ni zneslo in se vračata z avtovleko nazaj v Zagoro.
Najina pot proti Ichu je potekala tekoče saj je cesta lepa asfaltna, manjše težave pa so se začele ob mraku - brez dodatnih luči je vidljivost slabša. Tako sva raje sledila ostalim vozilom v tisti smeri. Približno 30km pred Ichom nama je uspelo vzpostaviti radijsko zvezo z Landy I in Landy II ki sta naju počakala in skupaj smo nadaljevali do Kampa. Vmes smo si izmenjali izkušnje dneva, med drugim sta tudi Landya imela težave z zavorami in delovanjem motorja, tako da se je servis nadaljeval še zvečer med kuhanjem večerje oz. so bila večerna vzdrževalna dela malo več kot samo rutinska.
Da napišem še malo o teh krajih. Lepo je. Dejansko nimamo občutka, da je doma sneg in zima. Dnevi so topli in svetli, ljudje pa zelo prijazni. Težave nam občasno povzroča samo komunikacija, saj je naš besedni zaklad omejen na nekaj 10 besed oziroma vnaprej naučenih stavkov.
Pokrajina je zemljino - skalnato - peščena. Nismo še v pravi puščavi, kot jo poznamo iz knjig. Tudi zelenje je še prisotno, razni grmički in osamljena drevesa, ob vasicah pa tudi palme in vrtički. Danes vstopimo v Zahodno Saharo in zagotovo bo vse skupaj postalo še bolj puščavsko.
Na koncu pa se opravičujem ker ne objavljam slik. Žal ni časa saj imava z Gregom polne roke dela cel dan. Vožnja, navigiranje, nakupovanje, servisiranje in reševanje težav, druženje, zvečer pa samo še padeva v posteljo. Še dobro, da smo malo večja ekipa in si nekoliko razdelimo delo ter tako privarčujemo na času, npr. pri kuhanju večerje.
Zgolj kot zanimivost: do trenutka pisanja je Frontera na poti opravila 4050km.
Pa nasvidenje do naslednjič!
P.S.: Če manjka kak i - prah je nekoliko poškodoval tipkovnico prenosnika.
Prvi zaplet pa je sledil že pred odhodom, saj je Landy 3 pol ure čakal na vračilo luč, ki smo jo posodl serviserjem pri nočnem delu. Tako sta nam Landy I in Landy II pobegnila, ponovno ujela pa sva ju šele 20km pred dnevnim ciljem. Tako sva se na pot podala v navezi z Five Houses teamom.
Pri navigaciji nas je Garmin (neumni turisti, ki se v Afriki zanašajo na Garmina) speljal v zelo slabe kolovoze kamene puščave, ki so nam povzročali kar nekaj težav. Ker je Frontera hitrejša od Legacya sva se prebila na čelo kolone in nadaljevala s hitrejšim tempom. Vmes sva enkrat obtičala v mehkem pesku a naju je k sreči potegnil ven Pajero nemške ekipe, ki je vozil za nama.
Po približno 2/3 poti sva izgubila radijsko vez s Five Houses in nadaljevala pot sama, brez kakršnegakoli spremstva, tako da sva vozila nekoliko bolj pazljivo saj ni bilo "vlačilca" pri roki. Vmes sva skoraj dobila jerry cane na havbo, odpadle so nama tudi dodatne sprednje luči. Vmes so se občasno tudi pojavljale težave z zavorami oz. zanašanje vozila v desno pri zaviranju.
Po slabih 3 urah sva končno prišla nazaj na pravo traso ter se pridružila Landy ekipi iz Anglije s katero sva nato nadaljevala vožnjo do Foum Zguid. Tam sva ob postanku prejela klic Mojce iz ekipe Five Houses, ki je vidno zaskrbljena spraševala kje sva. Puščal jima je namreč rezervoar za gorivo saj sta ga prebila pri nasedanjih na kolovozih in nista vedela kje bosta obstala. Seveda sva z Gregom obljubila, da ju počakava oz. se vrneva ponju, če bosta ostala brez goriva.
Med čakanjem sva se odločila ogledati vasico, napolniti GSM kartico itd. A glej ga zlomka, ravno sredi vasice začno strugati zavore. WTF? Ustaviva na bližnji bencinski črpalki in z omejenim naborom orodja (Jack je pri Landyih) odstraniva levo kolo ter preveriva situacijo. Šment, kje pa so zavorne obloge? Ni jih. Sledilo je iskanje bankomata in banke - oba brez denarja do 3.2.2013. Je bil pa k sreči lokalni kapo di banda za stvar in nama zamenjal 200EUR ter povprašal pri mehanikih glede zavor. Med čakanjem pri njegovih opravkih pa sva si privoščila še kosilo.
Lokalni serviserji nimajo zavornih ploščic zato se ob 16h odločiva nadaljevati proti 300km oddaljenem Ichu. V upanju, da ne končava v kakšnem jarku. Med tem sva prejela še SMS s strani Five Houses, da jima ni zneslo in se vračata z avtovleko nazaj v Zagoro.
Najina pot proti Ichu je potekala tekoče saj je cesta lepa asfaltna, manjše težave pa so se začele ob mraku - brez dodatnih luči je vidljivost slabša. Tako sva raje sledila ostalim vozilom v tisti smeri. Približno 30km pred Ichom nama je uspelo vzpostaviti radijsko zvezo z Landy I in Landy II ki sta naju počakala in skupaj smo nadaljevali do Kampa. Vmes smo si izmenjali izkušnje dneva, med drugim sta tudi Landya imela težave z zavorami in delovanjem motorja, tako da se je servis nadaljeval še zvečer med kuhanjem večerje oz. so bila večerna vzdrževalna dela malo več kot samo rutinska.
Da napišem še malo o teh krajih. Lepo je. Dejansko nimamo občutka, da je doma sneg in zima. Dnevi so topli in svetli, ljudje pa zelo prijazni. Težave nam občasno povzroča samo komunikacija, saj je naš besedni zaklad omejen na nekaj 10 besed oziroma vnaprej naučenih stavkov.
Pokrajina je zemljino - skalnato - peščena. Nismo še v pravi puščavi, kot jo poznamo iz knjig. Tudi zelenje je še prisotno, razni grmički in osamljena drevesa, ob vasicah pa tudi palme in vrtički. Danes vstopimo v Zahodno Saharo in zagotovo bo vse skupaj postalo še bolj puščavsko.
Na koncu pa se opravičujem ker ne objavljam slik. Žal ni časa saj imava z Gregom polne roke dela cel dan. Vožnja, navigiranje, nakupovanje, servisiranje in reševanje težav, druženje, zvečer pa samo še padeva v posteljo. Še dobro, da smo malo večja ekipa in si nekoliko razdelimo delo ter tako privarčujemo na času, npr. pri kuhanju večerje.
Zgolj kot zanimivost: do trenutka pisanja je Frontera na poti opravila 4050km.
Pa nasvidenje do naslednjič!
P.S.: Če manjka kak i - prah je nekoliko poškodoval tipkovnico prenosnika.
torek, 29. januar 2013
Prvi dirt track (pot do Zagore)
29.1.2013 (torek) - Dan se je pričel z bujenjem iz prvič preizkušene postelje v Fronteri. Ležišče je fenomenalno, spalka topla, edino noč je bila občutno prekratka - a vseeno daljša od preteklih dveh skupaj.
Po toplem zajtrku smo ob približno 9h nadaljevali proti bencinski črpalki ter nato proti Zagori. Izbrali smo svojo pot saj smo si želeli dirt track (po slovensko: makadama) na katerem nebi ovirali dirkalne kategorije oz. jedli njihovega prahu. Žal zemljevidi niso najbolj aktualni oziroma maročani hitreje asfaltirajo kot kartografi rišejo, zato je bilo na poti več asfalta kot makadama. A vseeno smo izvedli krstno vožnjo po kakih 20km dolgem odseku.
Prahu je več kot preveč. Vožnja v koloni z manj kot 50m varnostne razdalje je mogoča samo pod pogojem, da prvo vozilo, ki dejansko vidi cesto, preko radijske veze sporoča nazaj kaj je spredaj in tako opozarja na bližajoča se vozila ali druge nevarnosti. Občasno je možna tudi vožnja vzporedno a je večinoma omejena na samo 2 vozili hkrati.
Žal smo se na prah podali nepripravljeni, tako da večina opreme žal še ni bila pakirana v vrečkah. To napako bomo odpravili pred jutrišnjo turo saj bo v nasprotnem primeru škoda velika - sploh na foto opremi.
Vožnja je trajala približno 4 ure, vmes je bil tudi čas za postanek s kavico. Po prihodu v Zagoro pa so nas napadli "cigani" na mopedih in vsiljivo ponujali servisne storitve. Šele kasneje smo izvedeli, da gre za sodelavce s strani Budapest-Bamako priporočene servisne hiše in da fantje niso povsem amaterji, priporočil nam jih je tudi Pajk. In ne nazadnje, v njihovi delavnici se bohoti nalepka Potokarja in Krowna. Kot plačilo pa sprejemajo tudi alkohol. Tako se je Rok opogumil in jih prosil za nastavitev vžiga na svojem Landyu, kasneje pa še za popravilo zadnjih amortizerjev. Kakšen bo rezultat popravila pa še ne vemo, saj dela še potekajo (že 7 ur). Upamo, da bo vozilo do jutra vozno. :) Vmes pa na servis prihajajo in odhajajo vozila ostali udeležencev odprave, saj se počasi pričenjajo kraji z zahtevnejšim terenom.
Popoldan smo izkoristii za prve nakupe oziroma blagovne menjave. Seveda so nas profesionalni barantači peljali žejne čez vodo a čas je vseeno minil prijetno. Ne vemo pa koliko bo sploh še časa za nakupe na drugih krajih saj so naslednje etape občutno daljše.
Večerjo smo si privoščili v uranem hotelu današnje etape, 50m stran od servisa. Med večerjo se nam je predstavila še Juci (beri kot piše, ne kot pomarančni sok), ki je predstavnica organizatorjev na tekmi. Po večerji nam je hotelir ponudil še sobo za 6 ljudi ter zajtrk za 10Dh po osebi (ca 10E). Ker je Landy še vedno nevozen smo iz praktičnih razlogov ponudbo sprejeli, možnosti za spanje v avtu pa bo še več kot preveč v prihajajočih dneh.
Med preganjanjem časa ob servisiranju Landya je Grega spotoma popravil še CB postajo Ircema. Imata sicer dobro postajo a je bila tako slabo nastavljena, da niti 5m radijska veza ni delovala.
Jutri nas čaka 404km dolga etapa do mesta Icht, kjer je prvih 120km prikazanih kot dirt track. Koliko je dejansko makedama pa bomo videli na licu mesta...
Po toplem zajtrku smo ob približno 9h nadaljevali proti bencinski črpalki ter nato proti Zagori. Izbrali smo svojo pot saj smo si želeli dirt track (po slovensko: makadama) na katerem nebi ovirali dirkalne kategorije oz. jedli njihovega prahu. Žal zemljevidi niso najbolj aktualni oziroma maročani hitreje asfaltirajo kot kartografi rišejo, zato je bilo na poti več asfalta kot makadama. A vseeno smo izvedli krstno vožnjo po kakih 20km dolgem odseku.
Prahu je več kot preveč. Vožnja v koloni z manj kot 50m varnostne razdalje je mogoča samo pod pogojem, da prvo vozilo, ki dejansko vidi cesto, preko radijske veze sporoča nazaj kaj je spredaj in tako opozarja na bližajoča se vozila ali druge nevarnosti. Občasno je možna tudi vožnja vzporedno a je večinoma omejena na samo 2 vozili hkrati.
Žal smo se na prah podali nepripravljeni, tako da večina opreme žal še ni bila pakirana v vrečkah. To napako bomo odpravili pred jutrišnjo turo saj bo v nasprotnem primeru škoda velika - sploh na foto opremi.
Vožnja je trajala približno 4 ure, vmes je bil tudi čas za postanek s kavico. Po prihodu v Zagoro pa so nas napadli "cigani" na mopedih in vsiljivo ponujali servisne storitve. Šele kasneje smo izvedeli, da gre za sodelavce s strani Budapest-Bamako priporočene servisne hiše in da fantje niso povsem amaterji, priporočil nam jih je tudi Pajk. In ne nazadnje, v njihovi delavnici se bohoti nalepka Potokarja in Krowna. Kot plačilo pa sprejemajo tudi alkohol. Tako se je Rok opogumil in jih prosil za nastavitev vžiga na svojem Landyu, kasneje pa še za popravilo zadnjih amortizerjev. Kakšen bo rezultat popravila pa še ne vemo, saj dela še potekajo (že 7 ur). Upamo, da bo vozilo do jutra vozno. :) Vmes pa na servis prihajajo in odhajajo vozila ostali udeležencev odprave, saj se počasi pričenjajo kraji z zahtevnejšim terenom.
 |
| Rokov Landy pred posegom na zadnjih amortizerjih |
Popoldan smo izkoristii za prve nakupe oziroma blagovne menjave. Seveda so nas profesionalni barantači peljali žejne čez vodo a čas je vseeno minil prijetno. Ne vemo pa koliko bo sploh še časa za nakupe na drugih krajih saj so naslednje etape občutno daljše.
Večerjo smo si privoščili v uranem hotelu današnje etape, 50m stran od servisa. Med večerjo se nam je predstavila še Juci (beri kot piše, ne kot pomarančni sok), ki je predstavnica organizatorjev na tekmi. Po večerji nam je hotelir ponudil še sobo za 6 ljudi ter zajtrk za 10Dh po osebi (ca 10E). Ker je Landy še vedno nevozen smo iz praktičnih razlogov ponudbo sprejeli, možnosti za spanje v avtu pa bo še več kot preveč v prihajajočih dneh.
Med preganjanjem časa ob servisiranju Landya je Grega spotoma popravil še CB postajo Ircema. Imata sicer dobro postajo a je bila tako slabo nastavljena, da niti 5m radijska veza ni delovala.
Jutri nas čaka 404km dolga etapa do mesta Icht, kjer je prvih 120km prikazanih kot dirt track. Koliko je dejansko makedama pa bomo videli na licu mesta...
Maroko - prvi dan (do Tinerhirja)
29.1.2013 (torek) - Dobro jutro iz Tinerhirja.
Po burni nočni vožnji s trajektom sva se Fronteraša izkrcala v Melilli ter nadaljevala pot do prve bencinske črpalke (bencin za 1.08E/L) ter proti Maroški meji. Formalnosti so potekale solidno hitro, čas pa je hitro minil ob debatiranju z ostalimi udeleženci odprave, a vseeno je šla na meji ena ura. Nato je sledila menjava denarja preko bankomata in polnjenje kartic za mobitel (interno klicanje, 3G internet za blogganje), kar je spet vzelo svoj čas. Nato pa celodnevna vožnja do Tinerhirja.
Danes so sta nam družbo na poti delala Flawa Pawa in Five houses. Pot je potekala po severu Maroka proti Er-Rashidi in nato Tinerhirju. Potovalna hitrost je bila okrog 100km/h, ceste pa dovolj dobre, da so to omogočale. Pokrajina se je spreminjala iz sredozemske v vedno bolj zemljeno, skalnato in lepo so bile vidne sledi hudournikov, ki izvirajo iz Atlasa.
Na poti smo srečali nekaj policijskih kontrol, ki so nas praktično samo pozdravljale. Naša vozila so zaradi nalepk namreč dobro prepoznavna in zato ne komplicirajo, upam pa, da se bo ta trend nadaljeval tudi v naprej. Kakšnih drugih posebnosti na poti razen enega kamenega tuša Frontere strani mularije pa ni bilo.
Po večerji v Er-Rashidi smo prevozili še zadnjih 250km do Tinerhirja kjer smo končno srečali ekipi Landy 1 in 2, s katerimi bomo v prihodnje nadaljevali pot. Ponoči sva izvedla krst postelje v Fronteri - spi se fantastično, sploh če je človek v zadnjih 48 urah spal samo 6 ur. So pa jutra hladna, pozna se nadmorska višina (smo nad 1000m).
Danes pa je v načrtu krajša etapa do Zagore, odvečni čas pa bomo izkoristili za dodelave in servise vozil, druženje, fotkanje itd.
Po burni nočni vožnji s trajektom sva se Fronteraša izkrcala v Melilli ter nadaljevala pot do prve bencinske črpalke (bencin za 1.08E/L) ter proti Maroški meji. Formalnosti so potekale solidno hitro, čas pa je hitro minil ob debatiranju z ostalimi udeleženci odprave, a vseeno je šla na meji ena ura. Nato je sledila menjava denarja preko bankomata in polnjenje kartic za mobitel (interno klicanje, 3G internet za blogganje), kar je spet vzelo svoj čas. Nato pa celodnevna vožnja do Tinerhirja.
Danes so sta nam družbo na poti delala Flawa Pawa in Five houses. Pot je potekala po severu Maroka proti Er-Rashidi in nato Tinerhirju. Potovalna hitrost je bila okrog 100km/h, ceste pa dovolj dobre, da so to omogočale. Pokrajina se je spreminjala iz sredozemske v vedno bolj zemljeno, skalnato in lepo so bile vidne sledi hudournikov, ki izvirajo iz Atlasa.
Na poti smo srečali nekaj policijskih kontrol, ki so nas praktično samo pozdravljale. Naša vozila so zaradi nalepk namreč dobro prepoznavna in zato ne komplicirajo, upam pa, da se bo ta trend nadaljeval tudi v naprej. Kakšnih drugih posebnosti na poti razen enega kamenega tuša Frontere strani mularije pa ni bilo.
Po večerji v Er-Rashidi smo prevozili še zadnjih 250km do Tinerhirja kjer smo končno srečali ekipi Landy 1 in 2, s katerimi bomo v prihodnje nadaljevali pot. Ponoči sva izvedla krst postelje v Fronteri - spi se fantastično, sploh če je človek v zadnjih 48 urah spal samo 6 ur. So pa jutra hladna, pozna se nadmorska višina (smo nad 1000m).
Danes pa je v načrtu krajša etapa do Zagore, odvečni čas pa bomo izkoristili za dodelave in servise vozil, druženje, fotkanje itd.
ponedeljek, 28. januar 2013
Flawa Pawa overnight parts from Slovenia
28.1.2013 (ponedeljek) - Kot ste brali v prejšnjem prispevku sva Fronteraša neprostovoljno ostala v francoskih alpah z nevoznim vozilom in brez možnosti popravila na licu mesta. To me spomni na pregovor, da se zobobol na vasi začne v petek popoldan.
Pomoč se je organizirala v Sloveniji in v pičli eni uri našla nadomestno črpalko za gorivo - hvala Potokar. Ker sva bila zaradi zgodnjega vstajanja, stresnega dogodka in mraza pri pešačenju po mestu zelo utrujena sva si to noč privoščila spanje v Hotelu Bernard s prijaznim osebjem, toplim tušem in najpomembnejšim - pravo toplo posteljo. Ker je bila dostava rezervnih delov napovedana šele za popoldan sva si vzela čas in privoščila dolg spanec, saj ga je prej in ga bo tudi v naprej primanjkovalo. Po Nissin juhi zajtrku, ki ga je prispeval Z glavo v nabavo, sva si privoščila še sončkast sprehod po mestu, kavico, ogled tržnice itd.
Vsak trenutek budnosti sva imela v grlu cmok ali nama bo uspelo popraviti avto. Od tega, da črpalka ne bo ustrezna, da ne bova mogla odviti vijakov za tank do tega, da črpalka sploh ni okvarjena itd. Vmes sva seveda naredila okviren načrt popravila.
Flawa Pawa, dostava rezervnih delov iz Slovenije naju je presenetila s predčasnim prihodom. Kako te lahko trije ljudje, ki jih prej še nikoli nisem videl, razveselijo. Fanta in dekle so ponudili tudi pomoč ter družbo za čas servisa, tako da sva jih takoj prosila za dostavo parih večjih kamnov z bližnje reke. Nanje smo potisnili Frontero - s pomočjo treh močnih mož, reduktorja in zlorabi zaganjača. :) Jack, ta spodobna dvigalka, je namreč transportirana v Landyih.
Dodatnih 10cm dvignjena Frontera je omogočala dosti lažje delo pod vozilom, zato je bil naslednji korak pritrditev rezervoarja čez streho z gurtno. Tako sva lahko kontrolirano spuščala rezervoar brez možnosti za poškodbe rezervoarja ali še huje - serviserja. Z napol spuščenega rezervoarja sva najprej stočila 50L bencina, ki sva ga včeraj zlila vanj, da je bilo rokovanje še nekoliko lažje. Nato je sledilo spuščanje z odklapljanjem in izvečenjem nosilca črpalke.
Črpalko sva razdrla (odstranila iz ohišja) izven vozila, da je bilo delo nekoliko lažje. Nova ni bila povsem enak model zato sva vmes nekoliko improvizirala z vezicami in objemkami rezervne opreme Flawa Pawa. Ponovno sestavljeno črpalko sva namestila nazaj v rezervoar in priklopila konektor. Z velikim cmokom v grlu in štirimi pari očmi (jaz sem bil v kabini na ključu) zazrtih v pumpo smo dali kontakt. Nič. :( "Ok, probaj vžgat." Obrnem ključ in takoj slišim: "Nehaj, nehaj!"
Črpalka je izpljunila bencin, nam pa se je odvalil velik kamen s srca. Dela! A kaj če to ni problem? Črpalke namreč še nisva priklopila na napeljavo, to je bil naslednji korak. S tresočimi rokami od neučakanosti in mraza je Grega pritrdil še cevki za dovod in povratni vod bencina. Ok, poizkusiva še enkrat obrniti ključ - avto vžge v prvo! Veselje je bilo nepopisno, prišlo je do objemanja in velikega olajšanja.
Poklicali smo Jureta (Potokar) in mu predvajala zvok mašine. Takoj je vedel za kaj gre. Nato so se Flawa Pawa poslovili midva pa sva nadaljevala z montažo rezervoarja nazaj na svoje mesto (testirali smo s spuščenim), pospravljanjem orodja in materiala itd. Vmes sva ugotovila, da sva s tlačenjem cevi za praznenje rezervoarja preko lija za tankanje nekoliko poškodovala poklopec kar je otežilo tankanje bencina iz kant ter povzročilo neprijeten zaplet na Bencinski črpalki, kamor sva kasneje odšla dopolnit tank. Problem sva začasno rešila, čim bo nekaj več časa pa bova permanentno odstranila poklopec. Privoščila sva si še tuš pri prijaznem hotelirju ter topel obrok v McDonaldsu ter odšla na lov za Flawa Pawa s katerimi želimo skupaj prečiti Sredozemsko morje in se podati dogodivščinam v Afriki...
Tekom noči sva prehitela Flawa Pawa, ki so si privoščili daljši počitek, midva pa sva spala približno 3 ure ter nadaljevala pot proti Almeri, ki sva jo dosegla sredi popoldneva. Po nakupu karte za trajekt sva pričela spoznavati ostale sopotnike v karavani ter ob 22h vkrcala trajekt. Noč na trajektu je bila burna in vsebina želodca je končala vsaj pri grlu, pri marsikom pa tudi kje izven telesa. Prvi dan potovanja v Maroku z nekaj več slikami pa opišem v naslednjem postu.
Pomoč se je organizirala v Sloveniji in v pičli eni uri našla nadomestno črpalko za gorivo - hvala Potokar. Ker sva bila zaradi zgodnjega vstajanja, stresnega dogodka in mraza pri pešačenju po mestu zelo utrujena sva si to noč privoščila spanje v Hotelu Bernard s prijaznim osebjem, toplim tušem in najpomembnejšim - pravo toplo posteljo. Ker je bila dostava rezervnih delov napovedana šele za popoldan sva si vzela čas in privoščila dolg spanec, saj ga je prej in ga bo tudi v naprej primanjkovalo. Po Nissin juhi zajtrku, ki ga je prispeval Z glavo v nabavo, sva si privoščila še sončkast sprehod po mestu, kavico, ogled tržnice itd.
Vsak trenutek budnosti sva imela v grlu cmok ali nama bo uspelo popraviti avto. Od tega, da črpalka ne bo ustrezna, da ne bova mogla odviti vijakov za tank do tega, da črpalka sploh ni okvarjena itd. Vmes sva seveda naredila okviren načrt popravila.
Flawa Pawa, dostava rezervnih delov iz Slovenije naju je presenetila s predčasnim prihodom. Kako te lahko trije ljudje, ki jih prej še nikoli nisem videl, razveselijo. Fanta in dekle so ponudili tudi pomoč ter družbo za čas servisa, tako da sva jih takoj prosila za dostavo parih večjih kamnov z bližnje reke. Nanje smo potisnili Frontero - s pomočjo treh močnih mož, reduktorja in zlorabi zaganjača. :) Jack, ta spodobna dvigalka, je namreč transportirana v Landyih.
Dodatnih 10cm dvignjena Frontera je omogočala dosti lažje delo pod vozilom, zato je bil naslednji korak pritrditev rezervoarja čez streho z gurtno. Tako sva lahko kontrolirano spuščala rezervoar brez možnosti za poškodbe rezervoarja ali še huje - serviserja. Z napol spuščenega rezervoarja sva najprej stočila 50L bencina, ki sva ga včeraj zlila vanj, da je bilo rokovanje še nekoliko lažje. Nato je sledilo spuščanje z odklapljanjem in izvečenjem nosilca črpalke.
Črpalko sva razdrla (odstranila iz ohišja) izven vozila, da je bilo delo nekoliko lažje. Nova ni bila povsem enak model zato sva vmes nekoliko improvizirala z vezicami in objemkami rezervne opreme Flawa Pawa. Ponovno sestavljeno črpalko sva namestila nazaj v rezervoar in priklopila konektor. Z velikim cmokom v grlu in štirimi pari očmi (jaz sem bil v kabini na ključu) zazrtih v pumpo smo dali kontakt. Nič. :( "Ok, probaj vžgat." Obrnem ključ in takoj slišim: "Nehaj, nehaj!"
Črpalka je izpljunila bencin, nam pa se je odvalil velik kamen s srca. Dela! A kaj če to ni problem? Črpalke namreč še nisva priklopila na napeljavo, to je bil naslednji korak. S tresočimi rokami od neučakanosti in mraza je Grega pritrdil še cevki za dovod in povratni vod bencina. Ok, poizkusiva še enkrat obrniti ključ - avto vžge v prvo! Veselje je bilo nepopisno, prišlo je do objemanja in velikega olajšanja.
Poklicali smo Jureta (Potokar) in mu predvajala zvok mašine. Takoj je vedel za kaj gre. Nato so se Flawa Pawa poslovili midva pa sva nadaljevala z montažo rezervoarja nazaj na svoje mesto (testirali smo s spuščenim), pospravljanjem orodja in materiala itd. Vmes sva ugotovila, da sva s tlačenjem cevi za praznenje rezervoarja preko lija za tankanje nekoliko poškodovala poklopec kar je otežilo tankanje bencina iz kant ter povzročilo neprijeten zaplet na Bencinski črpalki, kamor sva kasneje odšla dopolnit tank. Problem sva začasno rešila, čim bo nekaj več časa pa bova permanentno odstranila poklopec. Privoščila sva si še tuš pri prijaznem hotelirju ter topel obrok v McDonaldsu ter odšla na lov za Flawa Pawa s katerimi želimo skupaj prečiti Sredozemsko morje in se podati dogodivščinam v Afriki...
Tekom noči sva prehitela Flawa Pawa, ki so si privoščili daljši počitek, midva pa sva spala približno 3 ure ter nadaljevala pot proti Almeri, ki sva jo dosegla sredi popoldneva. Po nakupu karte za trajekt sva pričela spoznavati ostale sopotnike v karavani ter ob 22h vkrcala trajekt. Noč na trajektu je bila burna in vsebina želodca je končala vsaj pri grlu, pri marsikom pa tudi kje izven telesa. Prvi dan potovanja v Maroku z nekaj več slikami pa opišem v naslednjem postu.
sobota, 26. januar 2013
Napredek!
26.1.2013 (sobota) - Frontera je popravljena in ekipa se premika! Naslednji cilj je najti in ujeti trajekt za Maroko.
 |
| Servis Frontere |
petek, 25. januar 2013
Povzetek prvega dne
25.1.2013 (petek) - Frontera je obtičala v prijaznem francoskem mestecu Saint Jean de Maurienne, potnika sta nastanjena v Hotelu Bernard. Jutri popoldan bo dostavljena črpalka za gorivo in upava, da bova uspela usposobiti avto. Reševalca Frontere sta predvsem Potokar, ki je priskrbel rezervno črpalko za gorivo ter ekipa Flawa Pawa, ki bo poskrbela za dostavo v Francijo.
Landya sta se po mučni vožnji v zadnjem momentu uspela vkrcati na trajekt Majestic v Seteju. Plovbo trajekta lahko spremljate preko spletne strani http://www.marinetraffic.com/ais/default.aspx?mmsi=247142000
Landya sta se po mučni vožnji v zadnjem momentu uspela vkrcati na trajekt Majestic v Seteju. Plovbo trajekta lahko spremljate preko spletne strani http://www.marinetraffic.com/ais/default.aspx?mmsi=247142000
Prvi dan oziroma ali sploh kam gremo?
25.1.2013 (petek) - Landya sta svojo po začela že 24. zvečer saj so vozniki ocenili, da potrebujejo malo večjo rezervo časa. Potnika Frontere pa sva zvečer še obiskala Mitjo Pajka ter pridobila kup uporabnih informacij za pot po Afriki. Mitja je namreč pretekle tri mesece preživel v Afriki, svoje dogodivščine pa je opisal na svojem blogu.
Pot Frontere se je začela 4:30 zjutraj v Ljubljani. Jasno nebo je obetalo lep sončen dan. Na bencinski črpalki pred Sežano sva polno tankala avto ter vse tri jerry can-e s poceni slovenskim bencinom. Pot je potekala mirno in razen 20 minutnega zastoja v Milanu potekala po načrtu. Veselica pa se je začela v Franciji, točneje v okolici mesteca Saint Jean de Maurienne, kjer je Frontera kljub pedalu do daske in klancu navzdol pričela izgubljati hitrost. Prizor je nekako spominjal na posnetke iz filma Apollo 13. Žal je bil Houston nedosegljiv in sva po odpovedi motorja na odstavnem pasu križarila do prve odstavne niše (saj sem omenil klanec navzdol, ne?). K sreči je bil to tudi servisni dovoz do avtoceste, tako da prostor ni bil problem in lahko sva pričela odpravljati napako. Seveda sva v upanju, da je problem samo prazen tank vanj takoj zlila vse 3 jerry can-e poceni bencina ter poizkusila z nadaljevanjem vožnje. A glej ga zlomka, Fronterca ne vžge!
Nato sva začela diagnosticirati problem. Kmalu sva ugotovila, da je motor kljub polnemu tanku suh bolj ko Sahara. In tako sva iskala naprej, preverila elektriko, varovalke, releje, razbijala po tanku (če je pumpa slučajno blokirala) a žal ni pomagalo. Kmalu so naju opazili francoski DARSovci, ki so prijazno povprašali po problemu ter ponudili pomoč - organizacijo avtovleke, kar sva rade volje sprejela saj francoščina ni ravno najin jezik. Bilo nama je jasno, da avto z zasilnim orodjem in brez rezervnih delov ne bova spravila v pogon. V zahvalo sva ponudila krofa ter tako malo polepšala dan DARSovcema, ki sta nato skupaj z nama na avtocesti počakala avtovleko.
Prijazen stric iz avtovleke naju je najprej zapeljal do trgovine z rezervnimi deli, kjer pa pump žal nimajo na zalogi (petek je - najprej bi bila dobavljena v ponedeljek), nato pa naju je odložil na bližnjem parkirišču. Nato sva odšla po mestu iskati rezervno ali alternativno pumpo, ki bi avto naredila vsaj za silo mobilen. Žal brez sreče, tega nihče nima na zalogi. Vmes sva seveda ves čas komunicirala s Slovenijo ter Landyi ter iskala rešitev. Šele ob 18h zvečer sva izvedela, da je z Madžarske na poti ena druga slovenska ekipa (Flava Pawa) in je ravno v Celju... Hitro sva organizirala reševalno akcijo - iskanje pumpe v Ljubljani ter organizacijo predaje le-te ekipi Flaua Pawa. Z malo sreče je bila pumpa najdena prej kot v eni uri - kje drugje kot pri Potokarju, tako da upava na dostavo v zgodnjih jurišnjih urah. Močno pa upava, da je res problem pumpa, da je rezervna isti tip ter da nama uspe menjava. Držite pesti!
Nato sva vsa premražena zavila v McDonalds na prvi obrok tople hrane današnjega dne ter brezplačni internet za pripravo tega pisanja. Ter iskanja hostla, saj so noči v Alpah mrzle, avto pa je tako ali tako poln robe. :)
Moram pa na tem mestu takoj pohvaliti prijazne francoze v teh krajih (tako DARS / avto vleko kot meščane mesteca Saint Jean de Maurienne) saj brez zadržkov in rade volje pomagajo tujcema, če le jezik ni prevelika ovira.
Še update glede Landyev - en ima težave z vžigom ampak se vsaj premikajo, tako da lovijo še zadnje minute do trajekta. Želiva jim srečno pot do tja, pa čeprav brez naju. Midva jim slediva jutri, če bo servis uspel, kater trajek bova lovila pa še ne veva. Zelo verjeno bova nanj vstopila v Španiji in ne Franciji, kot sva sprva načrtovala.
Pot Frontere se je začela 4:30 zjutraj v Ljubljani. Jasno nebo je obetalo lep sončen dan. Na bencinski črpalki pred Sežano sva polno tankala avto ter vse tri jerry can-e s poceni slovenskim bencinom. Pot je potekala mirno in razen 20 minutnega zastoja v Milanu potekala po načrtu. Veselica pa se je začela v Franciji, točneje v okolici mesteca Saint Jean de Maurienne, kjer je Frontera kljub pedalu do daske in klancu navzdol pričela izgubljati hitrost. Prizor je nekako spominjal na posnetke iz filma Apollo 13. Žal je bil Houston nedosegljiv in sva po odpovedi motorja na odstavnem pasu križarila do prve odstavne niše (saj sem omenil klanec navzdol, ne?). K sreči je bil to tudi servisni dovoz do avtoceste, tako da prostor ni bil problem in lahko sva pričela odpravljati napako. Seveda sva v upanju, da je problem samo prazen tank vanj takoj zlila vse 3 jerry can-e poceni bencina ter poizkusila z nadaljevanjem vožnje. A glej ga zlomka, Fronterca ne vžge!
Nato sva začela diagnosticirati problem. Kmalu sva ugotovila, da je motor kljub polnemu tanku suh bolj ko Sahara. In tako sva iskala naprej, preverila elektriko, varovalke, releje, razbijala po tanku (če je pumpa slučajno blokirala) a žal ni pomagalo. Kmalu so naju opazili francoski DARSovci, ki so prijazno povprašali po problemu ter ponudili pomoč - organizacijo avtovleke, kar sva rade volje sprejela saj francoščina ni ravno najin jezik. Bilo nama je jasno, da avto z zasilnim orodjem in brez rezervnih delov ne bova spravila v pogon. V zahvalo sva ponudila krofa ter tako malo polepšala dan DARSovcema, ki sta nato skupaj z nama na avtocesti počakala avtovleko.
Prijazen stric iz avtovleke naju je najprej zapeljal do trgovine z rezervnimi deli, kjer pa pump žal nimajo na zalogi (petek je - najprej bi bila dobavljena v ponedeljek), nato pa naju je odložil na bližnjem parkirišču. Nato sva odšla po mestu iskati rezervno ali alternativno pumpo, ki bi avto naredila vsaj za silo mobilen. Žal brez sreče, tega nihče nima na zalogi. Vmes sva seveda ves čas komunicirala s Slovenijo ter Landyi ter iskala rešitev. Šele ob 18h zvečer sva izvedela, da je z Madžarske na poti ena druga slovenska ekipa (Flava Pawa) in je ravno v Celju... Hitro sva organizirala reševalno akcijo - iskanje pumpe v Ljubljani ter organizacijo predaje le-te ekipi Flaua Pawa. Z malo sreče je bila pumpa najdena prej kot v eni uri - kje drugje kot pri Potokarju, tako da upava na dostavo v zgodnjih jurišnjih urah. Močno pa upava, da je res problem pumpa, da je rezervna isti tip ter da nama uspe menjava. Držite pesti!
Nato sva vsa premražena zavila v McDonalds na prvi obrok tople hrane današnjega dne ter brezplačni internet za pripravo tega pisanja. Ter iskanja hostla, saj so noči v Alpah mrzle, avto pa je tako ali tako poln robe. :)
Moram pa na tem mestu takoj pohvaliti prijazne francoze v teh krajih (tako DARS / avto vleko kot meščane mesteca Saint Jean de Maurienne) saj brez zadržkov in rade volje pomagajo tujcema, če le jezik ni prevelika ovira.
Še update glede Landyev - en ima težave z vžigom ampak se vsaj premikajo, tako da lovijo še zadnje minute do trajekta. Želiva jim srečno pot do tja, pa čeprav brez naju. Midva jim slediva jutri, če bo servis uspel, kater trajek bova lovila pa še ne veva. Zelo verjeno bova nanj vstopila v Španiji in ne Franciji, kot sva sprva načrtovala.
torek, 22. januar 2013
Zatišje pred nevihto
Zadnje dni so prispevki na blogu zelo redki a to še zdaleč ne odraža dejanskega stanja glede priprav. Dejstvo je, da nam časa konstantno primanjkuje, še bolj pa to občutimo sedaj, ko že skoraj odštevamo ure do odhoda, To-Do liste pa kar ne zmanjka. Tako smo v zadnjih dneh pospešeno urejali reči na avtih: konkretno je bila Frontera deležna dodatnega preventivnega posega s švas aparatom, ležišče in predala za opremo sta bila dokončana, polepili smo jo z nalepkami sponzorjev itd. Čeprav se sliši malo pa je čas kar pobegnil.
Med tem smo poleg osebnega pakiranja pakirali tudi humanitarne
prispevke za katere se vsem sodelujočim iskreno zahvaljujemo. Odziv je
presegel naša pričakovanja in žal nimamo dovolj prostora za vse kar ste
hoteli prispevati. Vsem, ki bi vseeno želeli prispevati pa predlagam, da
pomagate v jesenskih poplavah prizadetim v Podravju. Poletje bo tu prej
kot si mislite in marsikdo bo vesel nekaj dodatnih poletnih oblačil za
nadomestilo v poplavah uničene garderobe.
 |
| S sponzorskimi nalepkami polepljena Frontera na preventivnem servisu. |
sobota, 19. januar 2013
Kratka predstavitev Avta in del priprav...
Čeprav upam, da nekih okvar ne bo utrpela, z deli nebi smelo biti problema.
Prva "predelava" so odstranjeni zadnji sedeži, tapete in splošno vse kar je nepotrebnega.
Nato smo začeli vgrajevat ležišče, pod katerim sta dva predala prostornine 90l, po eden za osebne stvari za posameznega potnika.
Skoraj nuja na takem potovanju je CB postaja in za pravilno delovanje le te, jo je potrebno umerit. Na sliki je testna postavitev postaje in SWR metra.
Še avtek na testni lokaciji za prvo vspostavitev veze. Tukaj gre zahvala CBjašem iz Kodeljevega in okolice, ki so sodelovali pri vezi Log Dragomer - Lj. Kodeljevo.
Kratek test, če nosilci za dodatne luči pašejo v "BullBar".
Skoraj nuja za odkopavanje v pesku je t.i. "HighLift Jack". Test je pokazal, da je več kot zmožen dvignt malo Frontero in to dve kolesi naenkrat!
Teorija reševanja gre nekako takole:
- avto se zakoplje
- podstaviš tegale Jacka
- dvigneš avto, da pridejo kolesa iz peska ven
- na hitro zasuješ luknje
- podstaviš "sand tracks" pod kolesa (v naslednjem postu pokažem "sand tracks-e", trenutno jih še nimam doma)
- spustiš avto na "sand tracks-e"
- in - odpelješ.
Koliko je resnice v tem receptu bomo vsekakor poročali. Nekako upam, da ne bomo prevečkrat preverjali.
Dodatne sprednje luči na končanem nosilcu lepo zaščitene čakajo barvo o_O
Pri podjetju POTOKAR so nam sponzorsko donirali materijal za komplet rednih in preventivnih servisov na Fronteri.
Resnično se zahvaljujemo za materijal in sporočamo, da bo Frontera ponosno nosila nalepke!
Da ne bo preveč dolg post se poslavljam in sporočam da nadaljevanje sledi kmalu!
petek, 18. januar 2013
Sanitetni material
Danes smo dobili donacijo sanitetnega materiala za v Afriko. Vsega skupaj so tri velike vrečke oziroma 15kg. Za lažjo predstavo: en prvi povoj tehta 20g, torej je vsega skupaj za približno 750 takih povojev.
Iskrena hvala donatorju!
četrtek, 17. januar 2013
Zaščita pred prahom
Do Saharskega prahu imajo vsi tehnični izdelki globoko spoštovanje. Prav tako kot tiha voda, ki bregove dere, tudi sam pride povsem tiho in neopazno. A voda prej ali slej shlapi, pesek pa ostane. V vseh mogočih mehanizmih gibljivih delov, kar kmalu pomeni njihov konec. Sploh v lečah fotoaparatov in podobno občutljivih napravah. Zato je ustrezna zaščita opreme na naši poti ključnega pomena. Poleg tega, da bodo praktično vse reči pakirane v plastičnih posodah s pokrovom ali plastičnih vrečkah bodo vrednejši predmeti deležni še dodatne zaščite - vrečk za živila z zapiralom (Muller), prav tako dobre pa so tudi reciklirane vrečke 500g Čokolina ali drugih živil v enaki embalaži. Včasih smeti pač niso smeti. :)
 |
| Netbook v dodatni zaščitni vrečki |
nedelja, 13. januar 2013
Humanitarna pomoč
Naša pot v Afriko ima tudi humanitarno noto zato zbiramo različne, vam odvečne stvari, ki jih v Afriki z veseljem sprejmejo. Predvsem so primerna poletna oblačila in obutev, šolske potrebščine, prva pomoč ter drug sanitetni material, športni rekviziti (žoge, frizbiji) itd. Vse zbrane potrebščine bomo dostavili v 4 različne vasi v Senegalu in Gvineji-Bissau. Vaša pomoč je več kot dobrodošla!
Od začetka pa do danes
V tem članku je na kratko opisana zgodovina naše skupinice od začetka pa do danes, kar služi kot osnova za lažje razumevanje prispevkov, ki bodo sledili.
Pred dobrim letom dni se je skupina šestih off-road navdušencev (Grega, Rok, Ajda, Tomaž, Žiga in Matic) odločila za udeležbo na Rally Dakar "za reveže", imenovanim Budapest-Bamako, ki pa zadnja leta zaradi varnosti namesto v Bamaku konča v Bissau. Motivacija je prišla predvsem z branja potopisnih dnevnikov ostalih udeležencev ter želji po raziskovanju in avanturah. Idejno je bila pot načrtovana za 3 Land Rover starodobnike (2 osebi na avto), ki bi se iz Bissaua tudi vrnili.
Po vplačanih prijavah so se pričele priprave na popotovanje, predvsem priprava vozil ter iskanje sponzorjev, ki so se stopnjevale do jeseni. Takrat je zadnji hip zaradi osebnih razlogov prišlo do manjše spremembe v ekipi, Ajdo je nadomestil Samo, ki je moral nato nadoknaditi zamujeno (odobritev dopusta, zagotovitev financ itd.). Prišlo je tudi do spremembe v voznem parku saj je enega Land Roverja (ljubkovalno tudi Landy) nadomestila Opel Frontera, ki bo po končanem potovanju ostala v Gvineji-Bissau, Grega in Samo pa se vračava z letalom.
V novembru se je pričel tudi boj s papirji ter plačili, saj je bilo treba izpolniti vloge za vize in zavarovanja ter vse skupaj posredovati v Budimpešto, kjer se je vse skupaj urejalo skupinsko. Nato so sledila cepljenja proti rumeni mrzlici, hepatitisu in tifusu ter nakupu antimalarikov. Vmes sva letalska potnika kupila tudi letalski karti na relaciji Bissau - Lizbona - Benetke, do Ljubljane pa naju bo verjetno pripeljal Go-opti.
Slabih 14 dni pred odhodom smo pripravili tudi spletno stran z blogom ter pričeli zbirati humanitarni material za dostavo v revne Afriške vasi. V veliko pomoč nam je tudi Mitja Pajek, ki nam je posredoval informacije s prve roke, obljubil posojo dela njegove opreme ter posodil nekaj slik, ki so ta blog pred našim odhodom naredile nekoliko bolj živ.
Pred dobrim letom dni se je skupina šestih off-road navdušencev (Grega, Rok, Ajda, Tomaž, Žiga in Matic) odločila za udeležbo na Rally Dakar "za reveže", imenovanim Budapest-Bamako, ki pa zadnja leta zaradi varnosti namesto v Bamaku konča v Bissau. Motivacija je prišla predvsem z branja potopisnih dnevnikov ostalih udeležencev ter želji po raziskovanju in avanturah. Idejno je bila pot načrtovana za 3 Land Rover starodobnike (2 osebi na avto), ki bi se iz Bissaua tudi vrnili.
.jpg) |
| foto: Mitja Pajek |
Po vplačanih prijavah so se pričele priprave na popotovanje, predvsem priprava vozil ter iskanje sponzorjev, ki so se stopnjevale do jeseni. Takrat je zadnji hip zaradi osebnih razlogov prišlo do manjše spremembe v ekipi, Ajdo je nadomestil Samo, ki je moral nato nadoknaditi zamujeno (odobritev dopusta, zagotovitev financ itd.). Prišlo je tudi do spremembe v voznem parku saj je enega Land Roverja (ljubkovalno tudi Landy) nadomestila Opel Frontera, ki bo po končanem potovanju ostala v Gvineji-Bissau, Grega in Samo pa se vračava z letalom.
V novembru se je pričel tudi boj s papirji ter plačili, saj je bilo treba izpolniti vloge za vize in zavarovanja ter vse skupaj posredovati v Budimpešto, kjer se je vse skupaj urejalo skupinsko. Nato so sledila cepljenja proti rumeni mrzlici, hepatitisu in tifusu ter nakupu antimalarikov. Vmes sva letalska potnika kupila tudi letalski karti na relaciji Bissau - Lizbona - Benetke, do Ljubljane pa naju bo verjetno pripeljal Go-opti.
Slabih 14 dni pred odhodom smo pripravili tudi spletno stran z blogom ter pričeli zbirati humanitarni material za dostavo v revne Afriške vasi. V veliko pomoč nam je tudi Mitja Pajek, ki nam je posredoval informacije s prve roke, obljubil posojo dela njegove opreme ter posodil nekaj slik, ki so ta blog pred našim odhodom naredile nekoliko bolj živ.
 |
| foto: Mitja Pajek |
Naročite se na:
Objave (Atom)
Podpirajo nas
