Vroča afrika

25.1.2013 (petek) - Landya sta svojo po začela že 24. zvečer saj so vozniki ocenili, da potrebujejo malo večjo rezervo časa. Potnika Frontere pa sva zvečer še obiskala Mitjo Pajka ter pridobila kup uporabnih informacij za pot po Afriki. Mitja je namreč pretekle tri mesece preživel v Afriki, svoje dogodivščine pa je opisal na svojem blogu.


Pot Frontere se je začela 4:30 zjutraj v Ljubljani. Jasno nebo je obetalo lep sončen dan. Na bencinski črpalki pred Sežano sva polno tankala avto ter vse tri jerry can-e s poceni slovenskim bencinom. Pot je potekala mirno in razen 20 minutnega zastoja v Milanu potekala po načrtu. Veselica pa se je začela v Franciji, točneje v okolici mesteca Saint Jean de Maurienne, kjer je Frontera kljub pedalu do daske in klancu navzdol pričela izgubljati hitrost. Prizor je nekako spominjal na posnetke iz filma Apollo 13. Žal je bil Houston nedosegljiv in sva po odpovedi motorja na odstavnem pasu križarila do prve odstavne niše (saj sem omenil klanec navzdol, ne?). K sreči je bil to tudi servisni dovoz do avtoceste, tako da prostor ni bil problem in lahko sva pričela odpravljati napako. Seveda sva v upanju, da je problem samo prazen tank vanj takoj zlila vse 3 jerry can-e poceni bencina ter poizkusila z nadaljevanjem vožnje. A glej ga zlomka, Fronterca ne vžge!

Nato sva začela diagnosticirati problem. Kmalu sva ugotovila, da je motor kljub polnemu tanku suh bolj ko Sahara. In tako sva iskala naprej, preverila elektriko, varovalke, releje, razbijala po tanku (če je pumpa slučajno blokirala) a žal ni pomagalo. Kmalu so naju opazili francoski DARSovci, ki so prijazno povprašali po problemu ter ponudili pomoč - organizacijo avtovleke, kar sva rade volje sprejela saj francoščina ni ravno najin jezik. Bilo nama je jasno, da avto z zasilnim orodjem in brez rezervnih delov ne bova spravila v pogon. V zahvalo sva ponudila krofa ter tako malo polepšala dan DARSovcema, ki sta nato skupaj z nama na avtocesti počakala avtovleko.



Prijazen stric iz avtovleke naju je najprej zapeljal do trgovine z rezervnimi deli, kjer pa pump žal nimajo na zalogi (petek je - najprej bi bila dobavljena v ponedeljek), nato pa naju je odložil na bližnjem parkirišču. Nato sva odšla po mestu iskati rezervno ali alternativno pumpo, ki bi avto naredila vsaj za silo mobilen. Žal brez sreče, tega nihče nima na zalogi. Vmes sva seveda ves čas komunicirala s Slovenijo ter Landyi ter iskala rešitev. Šele ob 18h zvečer sva izvedela, da je z Madžarske na poti ena druga slovenska ekipa (Flava Pawa) in je ravno v Celju... Hitro sva organizirala reševalno akcijo - iskanje pumpe v Ljubljani ter organizacijo predaje le-te ekipi Flaua Pawa. Z malo sreče je bila pumpa najdena prej kot v eni uri - kje drugje kot pri Potokarju, tako da upava na dostavo v zgodnjih jurišnjih urah. Močno pa upava, da je res problem pumpa, da je rezervna isti tip ter da nama uspe menjava. Držite pesti!

Nato sva vsa premražena zavila v McDonalds na prvi obrok tople hrane današnjega dne ter brezplačni internet za pripravo tega pisanja. Ter iskanja hostla, saj so noči v Alpah mrzle, avto pa je tako ali tako poln robe. :)

Moram pa na tem mestu takoj pohvaliti prijazne francoze v teh krajih (tako DARS / avto vleko kot meščane mesteca Saint Jean de Maurienne) saj brez zadržkov in rade volje pomagajo tujcema, če le jezik ni prevelika ovira.

Še update glede Landyev - en ima težave z vžigom ampak se vsaj premikajo, tako da lovijo še zadnje minute do trajekta. Želiva jim srečno pot do tja, pa čeprav brez naju. Midva jim slediva jutri, če bo servis uspel, kater trajek bova lovila pa še ne veva. Zelo verjeno bova nanj vstopila v Španiji in ne Franciji, kot sva sprva načrtovala.