petek, 8. februar 2013

Iz Mavretanije v Senegal

V zadnjh dneh smo bolj kot ne odrezani od sveta. Pokritost s signalom za telefon je v delih, kjer se gibljemo zelo slaba, o kakšnem internetu lahko zgolj sanjamo, zato so tudi posodobitve bloga bolj redke.

Da na hitro nadoknadim zaostanek potopisa: 4. februarja popoldan sva z Gregom izkoristila čas za servis CB postaje. Kak dan nazaj se nama je namreč doseg iz predhodnih 10km zmanjšal na vsega skupaj nekaj 100m. Ugotovila sva, da se je tuljava v anteni na zvaru odlomila ter tako imela slab stik. Sprejemala sva še vedno odlično a oddajala izredno slabo. Med servisnim posegom je postalo jasno, da antene ne moremo popraviti oz. sva tuljavo poškodovala, tako da tudi sedaj s popravljenim zvarom domet ne presega 100m.

Naslednje jutro (5.2.2013, torek) je bila na vrsti najtežje prehodna meja na svetu (med vsemi, ki so prehodne). V izogib težavam na Rossu sva se odločila potovati na 120km oddaljen mejni prehod Djama, kjer je prehod lažji, prav tako pa pot poteka ob naravnem parku, polnem ptic in drugih obrečnih živali (meja namreč poteka na reki Senegal). Žal so se najini načrti končali v Rossu kjer je vojska vsa vozila naše odprave usmerjala v karanteno in potem naprej na trajekt. O Djami niso hoteli slišati nič tako da nisva imela izbire in se postavila v vrsto. K sreči sva bila zelo zgodnja in sva ujela že 2 ali 3 trajekt čez reko, tako da je bilo čakanja na Mavretanski meji zgolj dobro uro. Papirje so urejali pomočniki organizatorja, za prehod meje s Frontero in dve osebi pa so računali 60EUR - vključno s trajektom. Nateg, a drugače ni šlo. Landyi so plačali še več - 70 Tomaž, 110 Rok, Matic in Žiga.

Veselica se je začela na drugi strani, kjer so nas strpali na parkirišče in pustili čakati, naprej na pregled potnih listov, nato pa še dokumentov za avto. Potni listi so bili urejeni v približno eni uri, na kar so naju opozorili Čehi, ki so dežurali v mejnih prostorih - čeprav nam je bilo zabičano, naj vsi čakamo v avtu. Zapletlo pa se je pri dokumentih za avto, ki so jih procesirali celo večnost, kakih 6 ur. V avtu na razbeljenem soncu ter odganjati kaduje (cadu je beseda za fehtanje, ki ga je polno). Na parkirišču se nama je pridružil Mohamed, 22 letni gambijec, ki se trenutno preživlja s pranjem vozil na meji. Bil je zgovoren (znal je angleško) in nevsiljiv, tako da sva debatirala z njm in čas je mineval hitreje.

Dokument za vozila so se vlekli kot čreva, zato je po parih urah glavni organizator začel pritiskati na uradnike, da se je stvar začela premikati. Najprej je bil seveda izgovor, da se je pokvaril fotokopirni stroj in da je šla uradnica fotokopirati v Senegal. Našli smo jo v bližnji stavbi znotraj meje, tako da so se stvari začele premikati. Takrat so navalili huni (ustaljen izraz za naše severo-vzhodne sosede), ki so se prav po afriško drenjali, prerivali in drli drug čez drugega. Da bi bila mera polna je ta uradnica na meji seveda govorila samo francosko in madžarsko, tako da je bila komunikacija z nami prektično nemogoča in z Gregom sva dokumente za avto uredila med zadnjimi. Vmes so nas seveda želeli nategniti še za dodatnih 20EUR za neko avtomobilsko takso, čeprav sva jo pol ure nazaj že plačala (tu je pomagal Mohamed kot tolmač in priča), "pozabili" vrniti prometno dovoljenje itd. Tako sva ob 18h končno zapeljala v Senegal.

Pot je peljala proti vzhodu proti Richard Tollu, prvemu večjemu naselju v Senegalu ob naši poti. Tam sva po nekaj poizkusih končno uspela zmenjati denar (dvig na bankomatu) ter ugotovila, da nobena od dveh bencinskih črpalk nima bencina. Vmes med premikanjem sva opazovala domančinke, so lepo urejene in marsikatera je zelo simpatična. Gre pa tu že za črnke in ne več samo belce temnejše poti. Med tem sva seveda srečala še ostale naše ekipe, ki so praktično istočasno prišle iz meje, pa čeprav so reko prečile več ur za nama. Toliko o delovanju meje na Rossu.

Nato je sledila vožnja proti bivaku v 100km oddaljenem Podorju s postankom za tankanje v 20km oddaljenem mestecu kjer so celo imeli bencin. Pot do bivaka pa nama je pokazal kar organizator sam, ki naju je srečal zgubljena na glavni cesti v vasici. Vmes sva zapela še Unota, ki se je vkopal v pesek in ga privlekla do bivaka. Prostor za bivak je bil na prostem v stepi a žal so bila drevesa akacije - polno trnja po tleh, tako da je bila uporaba čevljev obvezna. Za večerjo ričet, po večerji priprava načrta za naslednji dan in nato zaslužen počitek.

0 komentarji:

Podpirajo nas











Zagotavlja Blogger.
twitterfacebookgoogle pluslinkedinrss feedemail