nedelja, 10. februar 2013
Mačete, Bissau, zavrnitve na meji, policijski pritisk...
10.2.2013 (nedelja) - Ko sem včeraj vohal težave sem imel še kako prav. Jutranjo rutino smo pričeli kot ponavadi - vstajanje ob 6:30, ob 7h briefing nato zajtrk in pakiranje ter odhod. Na briefingu je bil izpostavljen dogodek preteklega dne, ki smo ga mi zaradi poznega prihoda zamudili. V središču kampa so namreč zbirali donacije za to vas in nabral se je zajeten kup reči nato pa je po poti v vas skrivnostno izginil. Govori se, da so ga k sebi speljali neki lokalni policisti a to so zgolj nepotrjene govorice. Organizator je izrazil obžalovanje za ta dogodek, James (američan, ki že vrsto let prebiva tu in pomaga domačinom) pa je izpostavil, da je kar je in da naj nas tolaži misel, da bo nekdo zagotovo dobil te reči v uporabo. Morda ne ravno ta vas, a vseeno domačini.
Opozorili so nas na nek pustni festival, ki poteka po mestu in ki prizemlji vsa vozila razen taksijev in državnih služb. Kako ta pravila delujejo v Afriki si najbrž predstavljate. :) Obetali pa so nam probleme pri gibanju v mestu. Drugače pa sestanek ni prinesel nobenih dodatnih uporabnih informacij.
Med našim zajtrkom in pretovarjanjem vozil (določene reči iz Frontere so šle v Landya, ki sta se izognila Bissau in odšla direktno nazaj v Senegal) so domačini ponovno veselo nabirali reči po taboru. Bilo jih je veliko več kot zvečer, vsaj kakih 100. Žal smo bili med zadnjimi, ki so odhajali in tako je množica približno 50 domačinov, ki ni več samo prosjačila temveč že kradla iz vozil pritisnila na nas. Z Gregom sva z veliko težavo ubranila spalne vreče, žrtvovala sva jogije (itak jih ne rabiva več) ter par drugih malenkosti, ki so izginile iz avta. Med tem pospravljanjem jogijev po avtu se je zanje greblo kar nekaj ljudi z mačetami (z eno roko grabijo, v drugi mačeta), ki so bile zelo blizu najinih glav. Ko sva se znebila jogijev in zaprla zadnja vrata sva hitro premetala reči iz sedežev na nekoč posteljo, skočila v avto in se zaklenila vanj. Tokrat naju Frontera ni pustila na cedilu, vžgala je v prvo.
Vozila sva proti izhodu iz kampa ko na nasprotnem koncu zagledam še A2 Landy ekipo. Grega takoj pohodi gas do njih in sporočiva jim dober nasvet: "Guys, just go, GO! NOW!" Prvih nekaj trenutkov so se še obotavljali a ko so videli množico, ki je na poti k njim so hitro zaključili in začeli pot. Med vožnjo iz tabora sva srečala še nekaj madžarov, vse sva enako opozorila. Zaradi blizu glave opletajočih mačet smo odločeni, da se v naslednjih vaseh niti pod razno ne ustavljamo oziroma zmanjšujemo hitrosti zaradi ljudi in živali. Če bi kdo okusil trdoto najinega bullbara - so be it. Itak imamo zaradi slabih cest potovalno hitrost max 30km/h, čez luknje še veliko manj, tako da neposredne nevarnosti za pešce ni. Naj le črpalka deluje!
Na tem mestu moram opozoriti, da mačete niso bile v prvi vrsti naperjene proti nam - če bi bile bi bili zagotovo brez glav. Šlo je za rivalstvo med vaščani, kdo bo nagrabil več. In manj kot je bilo vozil, večja množica je pritiskala na preostale. Najbrž je to plenjenje spodbudila tudi včerajšnja kraja daril in vaščani so bili odločeni, da tokrat ne bodo ostali brez. Ne glede na to pa ostaja zelo grenak priokus pri vsem skupaj saj ni šlo za normalen odnos temveč stampedo plenjenje oz. rop. Česa takega nismo doživeli nikjer prej na poti: niti v Maroku, niti Zahodni Sahari, niti v najnevarnejši Mavretaniji in niti v Senegalu. Povsod so bile množice ljudi a so se obnašale kulturno. So prosjačili, niso pa plenili.
Po nekaj kilometrih smo se ustavili ob cesti ter dejansko spakirali zadeve. Pričakovali smo, da bodo v Bissau problemi zaradi festivala in moramo imeti vse pripravljeno v potovalkah za čim hitrejši prenos osebnih stvari v hotel.
Po približno 50km ceste nevredne tega naziva smo prišli do asfaltne ceste proti Bissau. In to ne luknjaste temveč povsem normalne ceste. Presrečni, lukenj in prahu imamo že vrh glave, tu lahko potujemo z 80km/h. Med potjo smo obredli še par vasic ter oddali nekaj humanitarne opreme, prešli nekaj policijskih kontrol, spet imeli težave s črpalko v Fronteri (očitno ni problem samo tok skozi rele ampak nekaj drugega) med čakanjem na bencinski črpalki itd.
V Bissau smo prišli zgodaj popoldan in prva destinacija je bila javna bolnica Simao Mendes kjer so z veseljem sprejeli sanitetni material. Med čakanjem na predstavnika bolnice so nas takoj "napadli" domačini z vprašanji po ceni vozila. Začuda je v Bissau veliko Fronter, več kot smo jih do sedaj videli po celi Afriki skupaj. Dobro za naju, lažje jo bova prodala.
Nato je sledilo iskanje hotela; obredli smo 4 preden smo našli praznega, vmes so nas policisti že usmerjali na letališče, saj se je mesto zapiralo za promet. Tudi ko smo se pogajali za ceno in praznili avto so nas nervozno priganjali. Hotel je sicer prijeten, osebje prijazno, edino cene so povsem evropske. Za sicer prostorno sobo s klimo in lastno kopalnico z Gregom plačujeva 85 EUR na noč. Lani sem v Pragi za še boljši hotel plačeval manj. Očitno bela lastnika dobro izkoriščata svoje zaposlene - mesečna plača receptorke je namreč okrog 70 000 FCFA, kar znese slabih 110 EUR. Punce na cesti nudijo all inclusive "masažo" za 5000 FCFA, AIDS, gonoreja, sifilis in podobne reči so vključene v ceno. Cene piva so evropske.
Pri rezervaciji hotela mi je kot prevajalec pomagal Ze Luis, prihaja iz Hondurasa in je poročen z nemko, zato sva lahko komunicirala v nemščini. Je fotograf, kaj točno dela nisem ugotovil. Po rezervaciji sobe sva odšla na pijačo ter malo debatirala o Bissau, naši poti itd. Grega je namreč odpeljal avto na letališče kar zahteva nekaj časa. To preganjanje naših vozil s strani policije je bilo že na robu normalnega, delovalo je kot da želi država zapleniti vsa naša vozila ter s psihičnim pritiskom izsiliti ugodne cene za odkup vozil.
Zvečer sva nadaljevala v bližnjem lokalu v družbi nekaterih ostalih udeležencev, vključno z A2 Landy teamom. Na uradni zaključni žur se nama ni dalo, najina družba je k sreči tu. Med tem izveva, da so Five Houses in Landy 1 in 2 obtičali na meji. Kasneje Landy 1 in 2 celo vidiva v spremstvu rešilcev v Bissau. Baje so ju spremljali zaradi dejstva, da so ceste za ostala vozila zaprte. Five Houses pa sta ostala na meji - baje na nikogaršnji zemlji. Bolj točnih informacij nimam, Simobilov roaming v Gvineji-Bissau ne deluje, sami smo si kupili lokalne SIM kartice za medsebojno komunikacijo. Rok je kasneje preko Facebooka sporočil, da so imeli tehnične težave (tresljaji so razrahljali krmilni sistem njegovega Landya) - za silo so popravili, še dobro da ni bilo nesreče zaradi tega.
Noč v hotelu je bila prijetna, klima daje udobje, prahu ni, komarjev pa tudi samo za vzorec. Po zajtrku so Grega in FlawaPawa odšli nazaj na letališče kamor že prihajajo kupci vozil. Interesa je veliko, vsi pa čakajo na zeleno luč oblasti za prodajo. Landy 1 in 2 pa sta danes poizkusila srečo s ponovnim prestopom meje - želimo jima vso srečo in da ujameta trajekt v Dakarju.
Opozorili so nas na nek pustni festival, ki poteka po mestu in ki prizemlji vsa vozila razen taksijev in državnih služb. Kako ta pravila delujejo v Afriki si najbrž predstavljate. :) Obetali pa so nam probleme pri gibanju v mestu. Drugače pa sestanek ni prinesel nobenih dodatnih uporabnih informacij.
Med našim zajtrkom in pretovarjanjem vozil (določene reči iz Frontere so šle v Landya, ki sta se izognila Bissau in odšla direktno nazaj v Senegal) so domačini ponovno veselo nabirali reči po taboru. Bilo jih je veliko več kot zvečer, vsaj kakih 100. Žal smo bili med zadnjimi, ki so odhajali in tako je množica približno 50 domačinov, ki ni več samo prosjačila temveč že kradla iz vozil pritisnila na nas. Z Gregom sva z veliko težavo ubranila spalne vreče, žrtvovala sva jogije (itak jih ne rabiva več) ter par drugih malenkosti, ki so izginile iz avta. Med tem pospravljanjem jogijev po avtu se je zanje greblo kar nekaj ljudi z mačetami (z eno roko grabijo, v drugi mačeta), ki so bile zelo blizu najinih glav. Ko sva se znebila jogijev in zaprla zadnja vrata sva hitro premetala reči iz sedežev na nekoč posteljo, skočila v avto in se zaklenila vanj. Tokrat naju Frontera ni pustila na cedilu, vžgala je v prvo.
Vozila sva proti izhodu iz kampa ko na nasprotnem koncu zagledam še A2 Landy ekipo. Grega takoj pohodi gas do njih in sporočiva jim dober nasvet: "Guys, just go, GO! NOW!" Prvih nekaj trenutkov so se še obotavljali a ko so videli množico, ki je na poti k njim so hitro zaključili in začeli pot. Med vožnjo iz tabora sva srečala še nekaj madžarov, vse sva enako opozorila. Zaradi blizu glave opletajočih mačet smo odločeni, da se v naslednjih vaseh niti pod razno ne ustavljamo oziroma zmanjšujemo hitrosti zaradi ljudi in živali. Če bi kdo okusil trdoto najinega bullbara - so be it. Itak imamo zaradi slabih cest potovalno hitrost max 30km/h, čez luknje še veliko manj, tako da neposredne nevarnosti za pešce ni. Naj le črpalka deluje!
Na tem mestu moram opozoriti, da mačete niso bile v prvi vrsti naperjene proti nam - če bi bile bi bili zagotovo brez glav. Šlo je za rivalstvo med vaščani, kdo bo nagrabil več. In manj kot je bilo vozil, večja množica je pritiskala na preostale. Najbrž je to plenjenje spodbudila tudi včerajšnja kraja daril in vaščani so bili odločeni, da tokrat ne bodo ostali brez. Ne glede na to pa ostaja zelo grenak priokus pri vsem skupaj saj ni šlo za normalen odnos temveč stampedo plenjenje oz. rop. Česa takega nismo doživeli nikjer prej na poti: niti v Maroku, niti Zahodni Sahari, niti v najnevarnejši Mavretaniji in niti v Senegalu. Povsod so bile množice ljudi a so se obnašale kulturno. So prosjačili, niso pa plenili.
Po nekaj kilometrih smo se ustavili ob cesti ter dejansko spakirali zadeve. Pričakovali smo, da bodo v Bissau problemi zaradi festivala in moramo imeti vse pripravljeno v potovalkah za čim hitrejši prenos osebnih stvari v hotel.
Po približno 50km ceste nevredne tega naziva smo prišli do asfaltne ceste proti Bissau. In to ne luknjaste temveč povsem normalne ceste. Presrečni, lukenj in prahu imamo že vrh glave, tu lahko potujemo z 80km/h. Med potjo smo obredli še par vasic ter oddali nekaj humanitarne opreme, prešli nekaj policijskih kontrol, spet imeli težave s črpalko v Fronteri (očitno ni problem samo tok skozi rele ampak nekaj drugega) med čakanjem na bencinski črpalki itd.
V Bissau smo prišli zgodaj popoldan in prva destinacija je bila javna bolnica Simao Mendes kjer so z veseljem sprejeli sanitetni material. Med čakanjem na predstavnika bolnice so nas takoj "napadli" domačini z vprašanji po ceni vozila. Začuda je v Bissau veliko Fronter, več kot smo jih do sedaj videli po celi Afriki skupaj. Dobro za naju, lažje jo bova prodala.
Nato je sledilo iskanje hotela; obredli smo 4 preden smo našli praznega, vmes so nas policisti že usmerjali na letališče, saj se je mesto zapiralo za promet. Tudi ko smo se pogajali za ceno in praznili avto so nas nervozno priganjali. Hotel je sicer prijeten, osebje prijazno, edino cene so povsem evropske. Za sicer prostorno sobo s klimo in lastno kopalnico z Gregom plačujeva 85 EUR na noč. Lani sem v Pragi za še boljši hotel plačeval manj. Očitno bela lastnika dobro izkoriščata svoje zaposlene - mesečna plača receptorke je namreč okrog 70 000 FCFA, kar znese slabih 110 EUR. Punce na cesti nudijo all inclusive "masažo" za 5000 FCFA, AIDS, gonoreja, sifilis in podobne reči so vključene v ceno. Cene piva so evropske.
Pri rezervaciji hotela mi je kot prevajalec pomagal Ze Luis, prihaja iz Hondurasa in je poročen z nemko, zato sva lahko komunicirala v nemščini. Je fotograf, kaj točno dela nisem ugotovil. Po rezervaciji sobe sva odšla na pijačo ter malo debatirala o Bissau, naši poti itd. Grega je namreč odpeljal avto na letališče kar zahteva nekaj časa. To preganjanje naših vozil s strani policije je bilo že na robu normalnega, delovalo je kot da želi država zapleniti vsa naša vozila ter s psihičnim pritiskom izsiliti ugodne cene za odkup vozil.
Zvečer sva nadaljevala v bližnjem lokalu v družbi nekaterih ostalih udeležencev, vključno z A2 Landy teamom. Na uradni zaključni žur se nama ni dalo, najina družba je k sreči tu. Med tem izveva, da so Five Houses in Landy 1 in 2 obtičali na meji. Kasneje Landy 1 in 2 celo vidiva v spremstvu rešilcev v Bissau. Baje so ju spremljali zaradi dejstva, da so ceste za ostala vozila zaprte. Five Houses pa sta ostala na meji - baje na nikogaršnji zemlji. Bolj točnih informacij nimam, Simobilov roaming v Gvineji-Bissau ne deluje, sami smo si kupili lokalne SIM kartice za medsebojno komunikacijo. Rok je kasneje preko Facebooka sporočil, da so imeli tehnične težave (tresljaji so razrahljali krmilni sistem njegovega Landya) - za silo so popravili, še dobro da ni bilo nesreče zaradi tega.
Noč v hotelu je bila prijetna, klima daje udobje, prahu ni, komarjev pa tudi samo za vzorec. Po zajtrku so Grega in FlawaPawa odšli nazaj na letališče kamor že prihajajo kupci vozil. Interesa je veliko, vsi pa čakajo na zeleno luč oblasti za prodajo. Landy 1 in 2 pa sta danes poizkusila srečo s ponovnim prestopom meje - želimo jima vso srečo in da ujameta trajekt v Dakarju.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Podpirajo nas
0 komentarji:
Objavite komentar