petek, 08. februar 2013

Mlečne steze po savani

6.2.2013 (sreda) - Pot iz Podorja v Fete Four je vodila čez stepo po brezpotjih. Štartali smo ob 8h in kmalu izgubili Landy 2, ki se je držal nekoliko drugačne smeri kot ostala dva. Flawa Pawa so se že takoj odločili za pot po glavni cesti, ker se je kasneje izkazalo za pametno odločitev.

Midva z Gregom in Tomaž smo se navigirali po azimutu ter iskali poti, ki so vodile med vasmi. Seveda jih ni na nobenih zemljevidih, na njih pa srečaš veliko oslovskih vpreg. Bolj kot smo se premaknili južno, bolj je stepa postajala zaraščena in neprevozna, zato je bila uporaba kolovozev vedno bolj nujna.

Ob 13h smo si privoščili pol ure počitka za kosilo v senci kruhovca. Testenine, kaj pa drugega. Okusno, čeprav človek pred počitkom sploh ne čuti lakote. Pa itak sva bila sita prahu - vozila sva namreč za Tomažem, saj je on izbiral poti, in tako pokasirala ves njegov prah. Daljše razdalje za njim pa nisva smela držati, saj smo bili prehitro izven dosega CB-ja.

Popoldan se je cesta nenadoma končala in alternativa v pravi smeri ni obstajala. Odločili smo se iti direktno po terenu, torej smo pred seboj podirali grmičevje (z avtom, kako drugače :) ) in iskali prehod na kakšno cesto. Po dveh kilometrih ceste žal nismo našli. Padla je odločitev, da poizkusimo slediti kakšni stezi za živali v smeri iz katere smo prišli, saj je teren postajal bolj in bolj neprehoden. Med postankom smo opazili, da Tomaževa sprednja leva guma spušča dušo zato je sledila menjava. Jack se je izkazal čim smo mehanizem odrešili prahu in prej kot v 10 minutah je bila guma zamenjana. Med tem sem sam sledil našim sledem ter iskal sandtrakse, ki smo jih izgubili med vožnjo (Pajk, našel sem jih nepoškodovane :) ).

Ko se nato odločimo nadaljevati pot nazaj pa se odloči nagajati še Frontera. Poleg izbgubljenega sandtracka ter odbitega desnega bočnega smernika je poslušnost odpovedala tudi črpalka za gorivo. Sledil je napet trenutek tišine - črpalka je stara manj kot 14 dni in da bi kar tako odpovedala... Poizkusimo inžinirsko metodo - udarjanje po rezervoarju med vžiganjem vozila. Pomaga! Frontera je zopet premičnina! Sedaj pa se je treba še izkopati iz goščave v katero smo se zaplezali. Lažje reči kot storiti, saj po isti poti kot smo šli notri nazaj ne gre, sedaj si ponovno utiramo novo. Vesela sva, da Frontera ni mestni terenc in ima zaščito pod motorjem - tako je malo manj občutljiva na kamne in podobne ovire pod njo. Za asistenco voznikoma sem vzel pot pod noge in jima s tekom pred njima nakazoval najboljše prehode iz goščave. Ko se končno rešimo iz goščave nadaljujemo po cesti v približno pravi smeri, izgubili pa smo 2 uri časa, kar pomeni, da bomo zadnji del poti vozili po noči. Potovalna hitrost je trenutno okrog 30km/h v smeri proti bivaku, prašna sva totalno in se niti ne trudiva več prav zelo izogibati Tomaževemu prahu, samo še luknjam in driftanju v mivki.

V mestece sredi divjine, ki ga moramo prečiti ter iz njega nadaljevati naprej v goščavo dosežemo ob mraku. Tomaž mora tankati, povprašamo domačine. Pokažejo na bencnsko črpalko iz kantic. Tankamo, med tem v Fronteri vklopiva gretje kabine, saj se zaradi slabega ventlatorja mašina lahko pregreje. Ne želiva je namreč ugasniti saj ne veva, ali bi se črpalka ponono vklopla. V vas srečamo še poljake in madžare, ki prav tako iščejo trgovino oz. bencinsko črpalko. Kam naprej oz. katera pot je prava za na bivak ne ve nihče od nas.

Odločimo se poizkusiti srečo in zapeljemo na kolovoz, ki zgleda med bolj zvoženimi. Pot gre v pravo smer a po približno 10km opozorim voznika, da pot zavija preveč južno a vseeno nadaljujemo. 4km kasneje srečamo madžare, ki se vračajo, saj pot baje naprej ni več prevozna. Obrnemo in se vrnemo. V vasi srečamo domačina, ki baje pozna pot. Prisede k Tomažu in nas usmerja - do svojega doma, 5km iz vasi. Pokaže nam naj nadaljeujemo in zaželi srečno pot. Skeptični smo, saj je kolovoz komaj prepoznaven a nadaljujemo. Po 500m pridemo na križišče z dobrim kolovozom in v daljavi vidimo madžare - očitno smo na pravi poti. Spustimo jih naprej in nadaljujemo za njimi. Vidljivost je nična zaradi prahu, v avtu vroče (zunaj je bilo še vedno 25-30C) zato imamo odprta okna in požiramo prah na polno. Bolje jesti prah kot izgubiti vodnika. Frontera pa itak nima filtra kabinskega zraka oz. klime, tako da druge možnosti hlajenja ni. Zmanjkalo nama je tudi vode v kabini, ostala je zadaj a se ne smeva ustavljati. Zaradi prahu imava suha usta, nekje najdem termovsko v kateri še imava nekaj vode s trajekta. Bolje to kot nič, pijeva.

Vozimo s hitrostjo 20-30km/h, do Fette Four je 40km zračne. Med vožnjo uporabljava brisalce, saj je vidljivost tako za odtenek boljša. A vseeno se vsaj enkrat na vsak kilometer ustaviva na pono, saj je oblak prahu tako gost, da ne vidiva ceste niti vozila pred seboj. Nesreče si ne želiva. Popolnoma sva prašna, v avtu je peskovnik. Sam si z robcem pomagam pri dihanju, komaj čakava bivak.

Po 2 urah požiranja madžarskega prahu končno dosežemo bivak, ura je skoraj 23. Preverimo kje so ostali naši, nikogar ni. Postavimo se poleg kolegov iz Landya, smejijo se nam popolnoma prašnim. Sami so se seveda že umili, drugače so bili enako prašni. Hitro pogledamo škodo na vozilh, na Fronteri nama manjka zadnji del izpušne cevi, Tomaž je poškodoval blatnik. Servis bo naslednji dan, danes samo pristavimo lonec prebranca in gremo v kopalnico - tehnične vode nimava, reskirava 5L pitne vode za umiavanje, zalogo imava itak enormno (še 10L za dnevno uporabo, 2x9L v rezervi). Vmes sledi še praznenje avta, čiščenje prahu z opreme (k sreči imava bolj ali manj vse v vrečkah) ter priprava postelje. Po telefonu izveva, da niti Flawa Pawa niti Landy 3 ne pride na bivak, so pa vsi bolj ali manj ok. Spanje ob 1h, v planu imamo vstajanje ob 7h, servis avta ter naslednjih 200km prašnih makedamov do Tobacounde, kjer se začne asfalt.

0 komentarji:

Podpirajo nas











Zagotavlja Blogger.
twitterfacebookgoogle pluslinkedinrss feedemail