Vroča afrika

Odkar smo prešli iz Zahodne Sahare v Mavretanijo smo ostali brez mobilnega interneta, zato so naša javljanja postala bolj redka. Ne vem niti kdaj bom lahko objavil ta prispevek, ki ga pišem 4.2.2013 (ponedeljek) dopoldan.

Predvčerajšnjim smo se odpravili iz Dakhle (Zahodna Sahara) proti Bou Lanoarju (Mavretanija). Pot je potekala v družbi Five Houses in Flawa Pawa, saj Landy 3 potujeva hitreje od ostalih dveh Landyev in lahko dodatno jutranje poležavanje nadoknadiva na poti. Jutranja transformacija spalnice nazaj v vozilo je postala rutinska, sledil je še postanek na bližnji bencinski črpalki ter nato vožnja na jug proti meji.

Ob poti je t.i. označba "Tropic of cancer". Za vse nepoznavalce - to je geografska meja od katere južno imate sonce vsaj 1x letno direktno nad seboj. Povezana je z dejstvom, da je Zemljina os vrtenja nagnjena za približno 23.5 stopinj kar posledično pomeni tudi letne čase in ostale s tem povezane (ne)všečnosti kot recimo pol leta dolgo noč na severnem in južnem polu itd. Ker je trenutno zima sonca sami nikoli ne bomo imeli povsem nad glavo, smo pa naredili nekaj fotk ob tabli. Turistični fanatizem pač.

Nato je sledila vožnja naprej proti meji ter še en postanek na bencinski črpalki, kjer smo vozila in jerrye napolnili do vrha, saj se tu konča poceni gorivo. Simpatični kraji, kjer največja številka na števcu kaže litre in ne evre. Spotoma sva kupila še nekaj kruha in jogurtov za na pot, ostale hrane imamo še dovolj. Kekec paštete med vožnjo so super.

Nato je sledil prihod nad mejo. Vse skupaj ni teklo po evropskih standardih (včasih uradnika tudi pol ure ni za okencem) a je bilo po moji oceni povsem normlno in znosno. Kolona pred prehodom na Maroški strani se je premikala kar hitro. Že v naprej smo izpolnili obrazce, da je vse ostalo naprej potekalo hitreje. Strica za stisnit štempelj v potni list sicer prve pol ure ni bilo v kiosku, tako da smo se lepo pražili na soncu a ko je pričel z delom je porabil približno eno minuto na posameznika. Je pač treba preverit vse številke in podatke. Nato je sledil naslednji uradnik, ki je podpisal papir za izhod z vozilom (isti papir, ki sva ga dobila že ob vstopu) in naju poslal v še po štempelj v bližnjo stavbo. Zadnja kontrola pred izhodom je bila ponovno povezana z vozilom, stric je preveril zavarovanje vozila. Maroška meja končana v približno slabih 2 urah.

Nato je sledila pot v nikogaršnjo zemljo - tampon cono med Marokom in Mavretanijo, ki je pod "nadzorom" Združenih narodov. Maroko in Mavretanija se namreč ne marata prav zelo, spor pa je Zahodna Sahara. Pred vstopom na nikograšnjo zemljo smo se dogovorili tudi za vrstni red vozil, če bi bilo potrebno koga šlepati naprej ali kaj podobnega. Ker so Flawa Pawa ostali nekoliko zadaj (z Unotom se težje vrivaš kot s terencem) smo čakali na začetku te cone in takoj so nas "obkolili" ljudje, ki so ponujali menjavo denarja in podobno. Cona je polna smeti ter razbitih vozil, tako da človeka vse skupaj ne pusti hladnega.

Vožnja skozi nikograšnjo zemljo je dokaj zahtevna. Pot ni asfaltirana, zato so na nekaterih mestih izpostavljene skale, ki lahko poškodujejo vozilo, drugje pa pesek kjer lahko obtičiš. Med potjo smo videli Madžarski kombi, ki je v nikogaršnji zemlji menjal gumo a je imel k sreči "varovanje" še dveh drugih madžarskih vozil. Manj sreče pa so imeli Irci, ki so s svojim Mondeom nasedli - ker nihče od Budapest-Bamako karavane ni bil pripravljen pomagati so za pomoč plačali lokalcem v nikogaršnji zemlji - 50 EUR. Ni poceni, a vseeno bolje kot ostati brez vsega.

Pri vstopu v Mavretanijo ni bilo gužve, saj očitno na Maroški strani dovolj regulirajo vse skupaj, tako da ni potrebno čakati v nikogaršnji zemlji. Pri vstopu so najprej preverili naše vozilo na seznamu, vse ok. Naslednja stopnja je bilo štempljanje potnih listov, kjer smo porabili približno pol ure časa. Mimo nas so namreč hodili madžari z asistenco (plačani pomagači, ki za denar spravijo potne liste mimo vrste). Ko sem se vrnil s štempljanja potnih listov je imela Frontera dvignjeno havbo - WTF? Grega mi pokaže na lužo pod avtom. Ok, očitno nama pušča hladilna tekočina. Dobra stran - sva na Mavretanski meji. Slaba stran - sva na Mavretanski meji. Avto v skrajni sili lahko tudi na roke potisneva čez mejo. Ker problem ni bil fatalen sva avtu dolila manjkajočo vodo ter nadaljevala z vožnjo še čez zadnjo kontrolo potnih listov in prišla v Mavretanijo. Five Houses so bili tik za nama, Flawa Pawa pa so še vedno čakali na meji.

Padla je odločitev, da midva počakava Flawa Pawa in skupaj nadaljujemo do današnjega tabora. Žal pa so takrat začeli Mavretanci na meji zadrževati vozila Budapest-Bamako in Flawa Pawa so obtičali tam s še vsaj 30 drugimi udeleženci. Dogovorili smo se, da midva nadaljujeva sama do tabora - z avtom, ki mu pušča voda - oni pa imajo krit hrbet s strani ostalih udeležencev, če bi imeli kakršnekoli težave.

Vožnja do tabora je potekala rutinirano, na vseh kontrolah fišejev pa sva ogrevala kabino - da nebi pregrela motorja. Po dobri uri vožnje naju je vojska usmerila s ceste proti taboru, ki ga je čez noč prav tako varovala. Ob prihodu sva zagledala že znano situacijo - slovenska vozila z dvignjenimi pokrovi motorjev. Enako sva storila tudi midva in v teh 100km vožnje je Frontera izgubila 1 liter hladilne tekočine. Kadi ne, kar je dobro znamenje. Pod stoječim avtom pa vseeno kaplja v manj kot sekundnem intervalu, kar pomeni, da nekje pušča. Z gledanjem v motor sva našla luknjico na gumijasti cevi (preperel material, avto je star 17 let) blizu enega izmed njenih koncev. Odstraniva alternator, cev je dostopna, zato odstraniva tudi njo. Luknjica je k sreči zelo na koncu cevi, zato cev samo skrajšava in problem je rešen. Večji problem bi bil z luknjico na sredini cevi, kjer bi morala cev popravljati. Nekaj materiala (cevi in objemk) nama je ostalo še od servisa črpalke za gorivo v Alpah a vseeno to zahteva več dela.

Zvečer smo ugotovili, da nam satelitski telefon ne dela. Očitno imamo vsi na svojih SIM karticah izklopljeno gostovanje v satelitskem omrežju. Po večerji je sledil še sprehod po taboru in pogovor s parimi drugimi udeleženci, nato spanje ter zjutraj vstajanje ob 7h.

Dan se je spet začel rutinirano a z novim dodatkom - začela sva jesti Malarone tablete, preventiva proti malariji. Nato smo se v konvoju odpravili proti B2B plaži oziroma Nouakchottu. Izbrali smo B2B plažo in sicer dostop preko plaže, mimo nacionalnega parka. Dostop do plaže je ovirala manjša sipina, ki so jo terenci brez težav prepeljali, edino voznik Una je varčeval z bencinom in obstal na sredini, tako da smo a vlekli ven. A nazaj grede ni ponovil te napake in jo brez težav prečil.

Na plaži smo čakali kar nekaj ur na oseko, ki bi omogočila vožnjo po obali do B2B plaže a se voda kar ni in ni umaknila. Nato sem za pomoč prosil Domna (Domen je naš intelligence v Sloveniji, ki nam pomaga pri marsikaterem problemu, med drugim pa tudi vnaša podatke v blog in zemljevid - hvala Domen!), ki mi je s številom neodgovorjenih klicev sporočil, da je minimalna oseka tega dne šele ob 11h zvečer. SMS sporočila iz Slovenije v Mavretanijo namreč ne delujejo, zato je edino tak način komunikacije brezplačen. Ne deluje pa niti gostovanje slovenskih SIM karic v Mavretanskem GSM omrežju. Ker nismo želeli voziti po temi v poznih nočnih urah smo se odločili, da se namesto na B2B plažo odpravimo v kamp v Nouakchott, kjer bomo ostali 2 dni, saj je kamp predviden tudi za naslednji dan.

Za večerjo smo pripravili Nissin testenine, tokrat z dodatno čebulo in paradižnikom, kar jim je občutno izboljšalo okus. Vsaka instant zadeva je namreč boljša z dodatno zelenjavo. Po večerji pa smo popadali v postelje od utrujenosti. Postelja je sicer dobra, tako da spiva dokaj dobro. Nekoliko nerodno je edino zvečer in zjutraj, saj imava samo ca 50cm višine, kar naredi preoblačenje svojevrsten izziv. Slaba stran je edino to, da so temperature čez noč opazno višje kot na severu in se zato limava v spalno vrečo oz. sama nase. Očitno bo treba v prihodnje uporabljati rjuho ter se s spalno vrečo samo pokriti.

Matic je zjutraj med umivanjem zob v grmovju našel odslužen avtomobilski ventilator in s tem razveselil Roka. Njegov Landy se namreč še kar pregreva, zato sta z Gregom takoj začela z oživljanjem ventiatorja - bil je namreč poln peska. Ko se je izkazalo, da deluje, sta se lotila montaže, ki je sedaj že praktično končana.

Za preostanek današnjega dne načrtujemo še vožnjo po plaži - če bodo razmere ugodne - ter obisk mesta, kjer bomo opravili nakupe oziroma objavili ta članek na blogu. Jutri pa pot proti meji, kjer se z Gregom nagibava k uporabi mejnega prehoda Djama, ki je baje bolj prijazen kot Rosso. Sploh ker nas organizatorji obirajo na polno - za prehod na Rossu želijo ca 50EUR po osebi (vključno s trajektom) kar se nam zdi svojevrsten nateg. Drug problem pa imajo Landyi, saj je organizator zagotovil samo vizo za enkraten vstop v Mavretanijo, oni pa potrebujejo 2x vstop, ker se vračajo. Zato bodo jutri poizkusili srečo na Rossu, kjer lokalni asistent obljublja, da bo možno dobiti dodatne vize. Koliko bodo stale in kdo jih bo plačal pa nihče ne ve. Problem bo morda tudi s slikami, saj nisem prepričan, da imajo vsi nekaj rezervnih s seboj.

Ko pridemo v Senegal bomo ponovno dosegljivi preko SMSjev, telefonsko številko sporočim naknadno. Kako bo z internetom in objavljanjem daljših prispevkov pa nimam pojma in se puščam (prijetno) presenetiti.