Vroča afrika

Po napornem dnevu (7.2.2013) vožnje po brezpotjih senegalskih step se je pot nadaljevala (8.2.2013) na enak način - po prašni makadamski cesti. Pred odhodom sva z Gregom  zamenjala še filter zraka ter filter goriva v upanju, da bo to odpravilo težave s črpalko za gorivo. Pot do asfalta je bila dolga približno 200km in pri povprečni hitrosti 30km/h zahteva svoj čas. Ker smo danes vsi vozili po isti cesti smo vsi požirali prah pred nami vozečih vozil.

Pot je sprva potekala brez težav, pokrajina je bila lepa, otroci v vaseh pa so oblikovali koridorje ob cesti, tako da je bilo lažje razpoznati potek ceste. Seveda so otroci "pozdravljali" vozila z najbolj popularno besedo: cadeau (kadu) na kar pa smo postali že imuni.

Ker bi bila udobna vožnja brez komplikacij prelepa je ob najbolj vročem delu dneva svoje muhe ponovno pokazala črpalka za gorivo in to kar sredi ene izmed večjih vasi. Zagotovo si predstavljate izraza na najinem obrazu, ko se avto nenačrtovano ustavi in ga obkolijo otroci v upanju, da se ustavljamo za njih. K sreči sva bila tik za Tomažem in hitro sem napel vlečno vrv med vozloma, poglavarju vasi pa stisnil manjše darilo. Tomaž naju je odvlekel do prve sence, kjer sva v avto pretočila 2 jerrycana saj sva dvomila v plovec odkar sva v Alpah menjala črpalko. Med pretakanjem sva domačinu, ki je prikorakal mimo podarila še 30L plastično posodo za gorivo, katere je bil zelo vesel.

Avto je nato brez problema vžgal in nadaljevali smo vožnjo - do naslednje vasi, kjer je ponovno začel izgubljati moč ter povzročati neprijeten občutek. Toda tokrat sva problem reševala z ugašanjem motorja in ponovnem zagonu čez 15 sekund, kar je pomagalo, da sva se privlekla čez vas brez vleke. Ponovno je sledil postanek v senci, tokrat smo preverili rele za črpalko - bil je vroč, da se ga je komaj dotaknilo, trije kontakti pa so kazali sledi stopljene plastike okrog njih. Nekoliko smo očistili ležišče ter kontakte releja in nadaljevali pot. Seveda je v naslednji vasi ponovno povzročal težave. Po zbranih informacijah je bil problem očitno v pregrevanju, saj počasna vožnja v vaseh povzroča premajhen pretok zraka tam mimo, da bi se lahko hladil. Tako smo na naslednjem postanku podložili pokrov motorja tako, da je imel 5cm večjo odprtino spredaj in zajemal več zraka. Kar pa spet ni kaj prida pomagalo, tako da je na naslednjem postanku sledil še premik releja pred hladilnik za vodo, torej na najbolj zračen del motorja, kar je za silo pomagalo - težave so bile občutno manj pogoste.

Zgodaj popoldan smo prispeli v Tambacoundo. Nakupili smo nekaj sadja in kruh ter obiskali tri bencinske črpalke, da smo končno našli bencin ter dotočili tank do vrha. Vmes sem se slabo uro zadržal še v Orange centru (njihov ponudnik mobilne telefonije) kjer sem reševal težave z pošiljanjem SMSjev v tujino (nimajo roaminaga s Slovenijo) ter interneta. Nato smo nadaljevali pot južno proti lokaciji današnjega bivaka.

Roadbook priporoča predah v kampu Wassadougou, ki leži v neokrnjeni naravi ob reki Gambiji, saj je tam na voljo ena izmed najboljših pridobitev civilizacije - tuši! Po dveh dneh prašenja in umivanja z minimalno količino vode so ena izmed najprijetnejših reči. Ob prihodu na parkirišče pa še dodatno presenečenje - tu je več kot 20 naših vozil, vključno z včeraj izgubljeno ekipo Landy 2. Kmalu smo našli še FlawaPawa in Five Houses ter ob pivu po tušu sklenili, da današnjo noč preživimo kar tu. Z Gregom sva sicer nameravala spati v sobi a so bile že vse zasedene, tako da sva spet uživala v prašni postelji z nizkim stropom. Je bila pa v ceno kampa vključena še večerja, ki nam je vsem zelo prijala. Po še enem pivu pa spanje...