Vroča afrika

Noč v kampu Wassadougou je minila mirno (kolikor pač lahko ob različnih nesmiselnih sanjah vožnje - očitno sem res pretiraval z njo ali pa Malarone učinkuje ;) ). Presenetilo me je dejstvo, da opice niso prisotne v bivalnem delu kampa in ne kradejo reči nič hudega slutečim turistom kot je to njihova navada drugje po svetu. To jutro (9.2.2013) je budil Rok in še nikoli nisem bil tu tako hitro zunaj. Ideja je, da se zgužvamo pred vsemi madžari na ogled parka s čolna. Ko je treba madžarom vrniti za nazaj sem seveda takoj za. Pa tudi najzgodnejši ogled ponuja največ zanimivega čeprav je svetloba zelo na meji uporabnega za fotografiranje. A treba je doživeti v živo, za fotkanje bo priložnost še kdaj drugič.












Tomaž, ki edini od nas zna francosko se je dogovoril z receptorjem kampa in že letimo k čolnu, madžari pa tam stojijo s povešenimi nosi. Priceless. :) Če me spomin ne vara nas je vožnja s čolnom skupaj stala 20 EUR, dobre 3 EUR po osebi. Vsekakor vredno tega denarja.

Vožnja s čolnom je trajala približno eno uro krmar čolna pa nam je s prstom kazal živali, ki jih mi sami nismo takoj opazili. Trudil se je tudi razlagati a kaj ko nihče od nas razen Tomaža ne razume francosko. Med ogledom smo videli predvsem različne vrste ptic ter opice in 3 povodne konje. Krmar se jih je bal, saj brez večjega napora prevrnejo čoln, tako da smo jih opazovali od daleč. Razen izjemoma pa se kaj drugega kot vrhnji del glave, ki moli iz vode, tako ali tako ne vidi.

Po končani vožnji je sledil zajtrk (paštet imam že vrh glave) ter pospravljanje in servisiranje vozil. Vožnja po luknjastih cestah namreč rahlja vijake - naslednjič jih bo treba prilepiti. Frontera pa je dobila dodaten rele za vklop črpalke za gorivo, ki bo morda razbremenil obstoječega, ki se pregreva (glej prejšnji prispevek), ter tako rešil težave z ugašanjem vozila.

Po še enem tuširanju je sledila vožnja proti Tambacoundi, kjer smo se s FlawaPawa pridružili Landy 1 in 2, ki sta odšla pred nami, saj so potrebovali dostop do interneta. Urejajo namreč prevoz vozil iz Dakarja v Genovo.

Vožnjo smo nadaljevali po luknjasti asfaltni cesti proti mejnemu prehodu Pirada. Cesta je postajal vedno slabša, zadnjih nekaj 10km pa tako ali tako ni bilo več asfalta, samo še luknje v zemlji. Za slovenske razmere je to nekako nepredstavljivo, saj noben makadam ni tako dolg in tako slab. Kot bi vozil po Luninih kraterjih. Meni vmes še nekako uspeva tipkati ter tako spišem dva prispevka na blog dokler smo še na Senegalski strani oziroma Senegalskem mobilnem omrežju.







Na meji ni bilo problemov. Bili smo opozorjeni, da lahko na stran Gvineje-Bissau poberejo prometna dovoljenja, zato smo vsi predali zgolj kopije. Ljudje tam nimajo elektrike in uradniki ob pomoči slabih LED svetilk prepisujejo podatke iz dokumentov in nihče ni opazil, da ne operirajo z originali. Niti niso pobirali dokumentov, tako da je bilo konec koncev vseeno ali gre za original ali ne. Z mejo smo zaključili v dobri uri in v temi nadaljevali pot proti vasici Canjufa. Cesta je še vedno nevredna tega imena, potujemo s povprečno hitrostjo pod 30km/h.

Vas ni težko najti, domačini nas usmerijo proti kampu. So zelo posesivni, kemični svinčniki kot kadu jih ne zadovoljijo. Prosjačijo za sandale ampak za sandale bo treba pokazati kaj več prijaznosti.

Parkiramo poleg Five Houses, ki sta že tam, in pričnemo s kuhanjem večerje. FlawaPawa je brez vode, Landy 3 jim podariva 5L plastenko ter še 2 1,5L plastenki. Bi moralo zadostovati do jutri, vključno s kuhanjem in morebitnim umivanjem. Med tem nas ves čas na taboru obletavajo domačini, v temi se jih črne kot oglje ne opazi. Opazimo pa mi, da je izginila potovalka FlawaPawa, k sreči s charity vsebino. Od sedaj naprej striktno zaklepamo vozila in nič ne puščamo brez nadzora. Domačini pa s svojim "nabiranjem" imetja vztrajajo do približno 23. ure.

Okrog polnoči se odpravimo spat, ob 7h zjutraj je briefing glede naslednjega dne. Pričakujem, da bodo jutri še problemi...